Panda je ena redkih slovenskih pop rock skupin, ki je skozi trideset let ustvarjanja obdržala svojo pristno noto. Večjih sprememb v njihovem slogu ustvarjanja si niso dovolili. Zakaj bi kar koli spreminjali, če pa je perfektno?
Pevka Nina Bauman in bobnar Damjan Mulej sta “krivca” za naš pogovor. Radijski valovi trenutno predvajajo njihovo najnovejšo skladbo z naslovom “Pozabi”. Sprva smo bili povabljeni na vajo, ki pa je kasneje odpadla zaradi “miksanja” nove skladbe “Prebudi se”. “Pa pridite v studio! Z veseljem ste vabljeni,” je rekel Damjan. Biti prisotni pri ustvarjanju novega glasbenega materiala, je vsekakor zanimivo doživetje, tega nikakor nismo hoteli zamuditi. Tako smo se v četrtek, 19. 10. 2017, odpravili v studio Igorja Potočnika v Kranju.
Ko smo stopili v prostor, smo zagledali Igorja in kitarista Sama Pirca, zatopljena v sestavljanje kitarskih linij. Kmalu sta se jima pridružila še Nina in Damjan. Z nekoliko zamude se je pojavil še Andrej Pompe. Andrej je klaviaturist in “glava skupine”. Zaradi neodložljivih obveznosti sta manjkala basist Vlado Pirc in Vanja Vogrinčič. Pustili smo jih, da so naredili svoje, nato pa smo jih povabili k pogovoru.
Začetki skupine Panda …
Andrej, v trenutni zasedbi Panda ste edini član, ki je bil prisoten prav od samega začetka. Vemo, da ste bili pred projektom Panda dejavni v zasedbi Predmestje. Skupina, ki je konec 70-ih in v začetku 80-ih s svojim delom, na področju bivše Jugoslavije, presenečala z jazz rockom. Kako je prišlo do preskoka iz Predmestja na ustanovitev skupine Panda?
Andrej: To je izredno zanimiva zgodba. Ko sem končal z zasedo Predmestje, sem bil izredno angažiran, da bom začel pisati popevke. Nekega dne me je poklical Daniel Levski in dejal, da ima besedilo za Neco Falk, nima pa melodije. Vprašal me je, če bi jaz sestavil melodijo za omenjeno skladbo. Seveda sem se temu nemudoma odzval. Melodijo sem sestavil, skladba se je poimenovala Ljubimec moj. To je bil začetek popevk. Ustvarjala sva jih različnim glasbenikom: od Nece Falk, Vlada Kreslina, Branke Kraner, Edvina Fliserja, nenazadnje sva pisala tudi za cel kup zasedb s področja Jugoslavije.
Čez čas se je v meni pojavila neka praznina. Popevke me nekako niso več izpopolnjevale, zato se je v meni pojavila želja po nečem novem. Nič ne rečem, lepo je slišati, ko si ljudje žvižgajo skladbe, ki sem jih ustvaril. Vseeno to ni bilo to, kar sem si želel. V tem obdobju sem začel ustvarjati tudi kot producent v studiu Top Ten. V času mojega delovanja v omenjenem studiu je prišlo do snemanja za neko mladinsko organizacijo. Članica te ekipe je bila tudi Suzana Jeklic. Suzana je v tistem obdoju prepevala pretežno punkovsko zvrst, torej nič kaj popevkarsko. Njena štima mi je bila izredno všeč, zato sem jo povabil k sodelovanju.
Skupaj smo posneli dve skladbi. Ena od teh, Mala Wendy, je bila izredno priljubljena. Naenkrat mi to ponovno ni bilo več dovolj, zato sva s Suzano prišla na idejo, da sestaviva skupino ki se je potem dejansko rodila. Začeli smo z vajami in sestavljanjem skladb. Na začetku je vse temeljilo na ritem mašini. Dejansko sem odigral vse inštrumente, razen kitare.
Nina: Ali to velja tudi za skladbo Lino?
Andrej: Da, tako je nastala. Vse inštrumente sem odigral sam, edino kitarist Mark Čuček je odigral tisti znani solo. Mark je naravni talent in kar koli mu „daš v roke” zna odigrati. S časom se je tako sestavil celoten bend.
Na žalost so se že po prvi plošči začela odhajanja. En član benda je šel k Martinu Krpanu, Dušan je prenehal z bobnanjem, Brane je rekel na primer, da pri dveh bendih ne more igrati … K sreči je vsak pripeljal svojo zamenjavo. Tako je prišel Samo Pirc, za njim še Vlado Pirc, na bobnih pa je Dušana Zupačiča zamenjal Tomo Tomšič. Damjan Mulej se je kar sam od sebe pridružil, nam začel pomagati pri opremi in nato izrazil želje po igranju z nami. Začel je na tolkalih, ampak po odhodu bobnarja Toma Tomšiča, je s svojim dobrim znanjem postal naš novi bobnar. No precej let kasneje se nam je pridružil še tolkalist Vanja Vogrinčič.
Tako smo se ustalili. Ključni razlog, kot sem že omenil, pa je bil, da mi je pred zasedbo Panda nekaj manjkalo. Okusil sem slast vokala. Pri Predmestju smo sicer nekaj popevali, ampak tam je bil poudarek na inštrumentalu. Vokal pa v skladbi lahko naredi marsikaj. Ko smo enkrat prišli v formo, so komadi kar “leteli ven“.
Nina: Oprosti, ker prekinjam, ampak tudi jaz imam vprašanje. Zakaj ženski vokal?
Andrej: Zakaj ženski? Hmm … verjetno je razlog v tem, da sem večino popevk napisal za ženske. Pisal sem tudi za Vlada Kreslina in Edvina Fliserja, ampak enostavno je tako naneslo in se kasneje tudi obdržalo.
O slovenski sceni…
Kakšno je vaše mnenje o slovenski pop sceni? Je bilo lažje ustvarjati takrat ali danes?
Andrej: Dokler je obstajala Jugoslavija je bilo zelo težko. Zelo težko je bilo konkurirati takratni promociji izvajalcev z območja bivše skupne države, ker so jih enostavno tako močno „forsirali“. Založbi Jugoton in ZKPRTV sta imeli takrat zelo močan vpliv. S skupino Predmestje smo bili pri ZKPRTV, vendar našega dela niso hoteli izdati. Kasneje sem se za Pando pri ZKPRTV dogovoril za izdajo, ampak to je bilo že povsem drugo obdobje. Trdim, da je bilo obdobje devetdesetih let za slovenske izvajalce zelo dobro. To je bilo obdobje, ko smo se osamosvojili in obdobje, ko so Slovenci želeli poslušati slovensko glasbo. V tem času Slovenci še niso bili tako močno okuženi z narodnozabavno glasbo in so bili odprti tudi za druge zvrsti.
Damjan: Zdi se mi, da smo sedaj v neki fazi, ko se vse preveč sledi svetovnim “mainstream” trendom. Veliko preveč komercializacije in instant glasbe. Težko je tem trendom “ne slediti” oziroma iti nasproti toku, če želiš biti poslušan. Vse se dela za zelo kratek čas.
Nina: Trenutno je na primer zelo aktualen neki španski oziroma bolje rečeno latinski melos in vsi delajo na tem. Rojena sem konec osemdesetih, vendar se mi zdi, da takrat niso slepo sledili trendom, ampak so rajši ustvarjali svojo unikatno prepoznavnost.
Damjan: K sreči še vedno obstajajo primeri, ki se držijo svoje ustaljene drže.
Nekako se vedno bolj opaža, da je to prej izjema kot pravilo. Panda se ves čas drži neke ustaljene note, ki enostavno deluje. Verjetno je bila že v samem začetku ta formula dobro začrtana. Nekateri slovenski bendi pa zelo sledijo trendom komercializma.
Damjan: Tudi mi smo imeli včasih kakšne “izlete“. Tega seveda ne moremo zanikati. Kakor koli smo poskusili, se je vseeno naša že preizkušena formula izkazala za najboljšo. Kljub spremembam ali prilagoditvam je na koncu skladba vseeno postala naša, torej v našem unikatnem slogu.
Nina: Skladbe je potrebno čutiti. Če počneš nekaj na silo, da si všečen drugim, potem to izgubi smisel.
Damjan: Tudi v svetovnem merilu imamo izvajalce, ki ostajajo pristni. Tak primer je Bon Jovi. Že od začetka se niso spremenili. Očitno ne stremijo h komercializaciji, ker njihova originalna formula deluje.
Andrej: Trenutno smo v nekem obdobju, ko si poslušalci ustvarjajo kultne izvajalce – na primer: Siddharta. Veliko ljudi si jih je v svojih glavah ustvarilo kot kultno zasedbo. Osebno so mi veliko boljši Dan D ali Tabu. Pa Siddharta niso slabi, da ne bo pomote. Tega nekako ne razumem, ker so res težki, pa vseeno za seboj povlečejo ogromno množico ljudi. Nisem povsem prepričan, da je to množici sploh všeč.
Nina: Mogoče je bilo ključno to, da so bili v času nastanka tako drugačni.
Andrej: Ali veš, koliko “drugačnih” skupin imaš? Prepričan sem, da je v primeru Siddharte, za njihovo kultnost največ naredil Tomi s svojim ostrim pogledom. To jih je začaralo.
Se pravi ob pravem času na pravem mestu?
Točno to! Seveda so naredili nekaj fenomenalnih skladb. Tukaj sploh ni dvoma. Vse so z veliko hibo, ker nihče ne razume, kaj Tomi sploh poje. Lahko bi pel narobe obrnjen tekst, pa bi bilo povsem normalno. Tudi Neisha svojih pesmih ne izgovarja povsem dobro, ima pa odlične skladbe, ki jih zapoje z občutkom. Vsak ima svoje pluse in minuse, kar je seveda logično.
Nina: Tudi pri meni je tako: najprej začutim glasbo in petje, šele nato se osredotočim na tekst. Andrej: Tako je tudi prav. Ampak, ko pomislim na narodnozabavno glasbo; dobim občutek, da poslušalci samo poslušajo, ne dobijo pa prav veliko. V določenem obdobju narodnozabavna glasba ni imela prostora na radiu. Ko je bil glavni Privšek, ta ni dovolil, da bi se narodnozabavna glasba sploh predvajala. Trideset let nazaj Avseniki, razen na vasi, v očeh poslušalcev še zdaleč niso bili nič posebnega.
V narodnozabavnih ansamblih vidimo neko drugo težavo – šlepanje na druge skupine. Sporno se zdi, da večinoma služijo visoke honorarje s preigravanjem vsem znanih skladb Avsenikov, Slakov in podobnih. Ne zdi se pošteno, da si na odru preplačan „juke box“. Cenimo vsako avtorsko glasbo. Zanima nas, kakšno bi bilo vzdušje na veselicah, če bi vsi ti narodno zabavni ansambli preigravali samo svojo avtorsko glasbo.
Andrej: Se strinjam. Najlažje je priti na oder, zaigrati Golico in zmagati. To velja tudi za nas. Če bi stopili na oder in zaigrali tri skladbe Tine Turner in Beyonce, bi vsi rekli: ”Vauuu kakšen dober bend.”. To je tudi logično.
Nina: Zakaj misliš tako?
Andrej: Ljudje enostavno radi slišijo tisto, kar so se navadili poslušati. Pa tudi, če zveni samo približno podobno. Zato so cover bendi tudi tako uspešni. Če dobro igrajo in se približno ujema, vsak podzavestno sliši original.
Nina: Iskreno, dokler nisem začela preučevati skladb Pande, so tudi meni vse predhodne pevke zvenele enako.
Andrej: Za nas velja neka specifika. Glasba je tako značilna samo nam, da kdorkoli jo poje, enostavno ne more biti drugačen. Pogosto dobim vprašanje, kako da vedno najdemo pevko, ki zveni kot vse pred njo. Vseeno pa, če dobro poslušaš skladbo ene in druge pevke, lahko slišiš razliko.
O pevkah…
Skozi tridesetletnico obstoja ste zamenjali 6 pevk. Skupine imajo pogosto težavo z menjavo vokalista, ker je on/a ikona vsake skupine. Kako gledate na to, da ste se klub menjavam pevk, obdržali na enako kvalitetnem nivoju? Da ste obdržali svojo značilno prepoznavnost.
Damjan: Občutek imam, da ko se enkrat navadiš stvari delati na ustaljen način, enostavno drugače ne znaš. Vsi, ki se kasneje pridružijo skupini, enostavno nimajo druge izbere kot, da to sprejmejo in se prilagodijo. Po poti gredo naprej s teboj, obrniti praktično ni mogoče. Pri menjavah pa vedno traja določen čas, da se mi navadimo pevke in ona nas. Nekaj časa in energije se zagotovo izgubi. Znani smo po tem, da delamo nekoliko počasneje. Tega ne jemljemo kot slabost, bolje počasi in to na kvalitetnem nivoju. Ni potrebe, da se igra prepogosto in povsod. Nočemo, da se ljudje naveličajo. Vsekakor predozirati ni dobro. Bolje je ohraniti nek nivo.
Nina, sedaj pa vprašanje za vas. S skupino Panda sodelujete že kar nekaj časa. Kako se je zgodba začela?
Nina: Pri Pandi sem tri leta. V letu 2012 sem izvedela, da je skupina Panda ostala brez pevke. Poklicala sem Andreja in tako smo se dogovorili za avdicijo. Avdicija je potekala preko spletnega portala, močnejše medijske podpore. Prvotno so na podlagi te avdicije izbrali Saro Petrovčič. V tem času sem že podrobneje začela spoznavati njihovo glasbo. Nisem bila izbrana, vendar sem se jim želela pridružiti. Moram priznati, da se bila malo razočarana, vendar upanja nisem izgubila. Kjer se ena vrata zaprejo, se nova odprejo. V času, ko so sodelovali s Saro, sem pela s kitaristom Miho Plantaričem. V letu 2014, ko so se razšli s Saro, me je poklical Andrej. Dejal je, da bodo s Pando delali na nekem projektu in me vprašal, če bi bila pripravljena sodelovati. Seveda sem bila takoj za.
Damjan: Takrat smo bili že malo slabe volje, saj v tistem času nobena pevka ni ostala več kot dve leti. Tako smo se odločili, da zadeve speljemo projektno.
Nina: Sprva sem mislila, da bo to samo en projekt in nič več. V tem obdobju sem sodelovala tudi s skupino Imperij, zato sem imela vaje z obema skupinama. Fante iz skupine Panda sem res začutila. Energijsko smo se odlično ujeli in sčasoma sem začela sodelovati samo še z njimi. Najprej smo posneli pesmi Grem svojo pot in Moj ljubi mir. Nato so se začeli tudi koncerti.
Damjan: Nina je v resnično kratkem času osvojila večino naših skladb, zato je bila tudi hitro pripravljena na sodelovanje z nami. Vokalno zelo veliko obeta, vendar včasih dvomi vase, v svoje zmožnosti.
Nina: Mislim, da je potrebno biti skromen in se postopoma prilagajati in učiti. Skupina je kot druga družina, zato se moramo razumeti oziroma ujemati, tako značajsko kot energijsko. Uživam, da sem članica Pande, da sem lahko to, kar sem. Ni mi potrebno igrati nekaj, kar nisem.
Damjan: Panda članom dopušča svobodo. Tako lahko vsak član skupine prispeva del sebe. Če bi Panda nastala na komericalen način, ne bi bila tam, kjer je danes. Prav to je lepilo, ki drži to skupino skupaj že toliko let.
O profesionalnih glasbenikih…
Pri mnogih slovenskih izvajalcih oz. skupinah se dogaja, da glasbeniki krožijo. Večinoma glasbenikov igra še za druge skupine. Kako, da pri Pandi ni tega pojava?
Damjan: To se je začelo dogajati z nastajanjem množice profesionalnih glasbenikov, ki jih v osemdesetih letih ni bilo. Takrat ni bilo veliko privatnih glasbenih šol, tudi v tujino se ni hodilo izobraževat. Zdaj je res veliko profesionalnih glasbenikov, ki imajo kvalitetno izobrazbo oziroma znanje. Ti glasbeniki iščejo trg, iščejo preživetje, iščejo delo. To je njihovo življenje in poklic. Tako se najdejo v vseh mogočih projektih in se jasno med seboj tudi povežejo.
Nina: Ne vidim nič slabega v tem, da se občasno dela kakšen stranski projekt. S tem se preseka ustaljena nota, ki tako ne postane dolgočasna.
Damjan: Za primer lahko omenim zasedbo Toto. To je skupina profesionalnih glasbenikov, ki poleg ustvarjanja svoje glasbe ogromno snema za druge glasbenike. Velikokrat imamo primere, ko obstaja samo pevec in producent. Nato pa onadva po potrebi sestavita zasedbo z recimo prej omenjenimi glasbeniki. Iz studijskih zgodb se ti projekti velikokrat preselijo še na oder.
O vrhuncih…
Ali lahko, v dolgi dobi ustvarjanja skupine Panda, določite vrhunec delovanja?
Damjan: Vrhunec je lahko nekaj, kar celo življenje čakaš in čakaš ter ga nikoli ne dočakaš. Lahko pa je vrhunec neki uspeh, dosežek, ki se je že zgodil. Za nas bi to lahko bila skladba Sive ceste, ki je zagotovo naša najbolj prepoznavna skladba. Po nekem naključju je leta 1999 postala uspešnica. V procesu ustvarjanja enostavno ne moremo vedeti ali bo določena skladba uspešnica ali ne. Omenjena skladba je bila ustvarjena s pravo formulo, zato predstavlja nekakšen vrhunec našega delovanja. Mogoče je še nekje neosvojen vrh, pa zanj še ne vemo, da obstaja.
O vplivih glasbenih vzornikov…
Ali ste pri vašem ustvarjanju čutili vpliv glasbenih vzornikov? Obstajajo glasbeniki, ki so vaš navdih?
Damjan: Zagotovo ima vsak glasbenik nekoga, ki ga inspirira, mu poskuša biti blizu. Mogoče se z njim lažje poistoveti, ga v nekem trenutku posnema.
Lahko naštejete tri vzornike?
Nina: Peti oz. sploh razmišljati o petju sem začela zaradi Tinkare Kovač. Talent za glasbo sem kazala že v otroštvu. Obiskovala sem glasbeno šolo, kjer sem igrala klavir. Na Emi sem leta 1997 poslušala Tinkaro. Začela sem peti njene pesmi, leta 2000 sem jo tudi osebno spoznala na koncertu. Pet let kasneje sem bila njena back vokalistka na koncertu v Cankarjevem domu. Takrat sva zgradili odnos. Čeprav so se sedaj najine poti razšle, še vedno cenim njen vpliv, ki ga je imela na moje delo.
Velika inspiracija je tudi hrvaški pevec Marko Tolja. Izjemno všeč mi je bilo, ko je v nekem intervjuju dejal, da se bo v življenju ukvarjal samo z jazzom in ničemer drugim. Tudi, če to pomeni, da bo lačen. Ne odstopa od svojih vizij, zato mi je nekakšen idol. Sem pa tudi velika oboževalka skupine Pink Floyd in Davida Gilmourja. Pa tudi Eric Clapton, njegova glasba me inspirira. Na glasbo gledam kot na celoto. Težko rečem, da je neki posameznik izvrsten, če celota ne deluje. Celotna slika je pomembna. Smo Panda in Panda je in bo celota in nikoli posameznik.
Damjan, kaj pa bobnarji?
Damjan: Težko rečem. V mojem življenju so bila obdobja, ko sem bil navdušen nad enim bobnarjem, kasneje pa nad drugim. En izmed teh je bil Dave Weckl. On je bil oz. je še vedno zame eden največjih. Ja, težko rečem. Mogoče nimam najboljšega, imam pa več dobrih. Vsem je skupno, da so iz novejšega obdobja. Všeč so mi še Dennis Chambers, Vinnie Colaiuta, Simon Phillips, Keith Carlock.
Kaj pa skupine?
Damjan: Zgodbe s skupinami so bile bolj povezane z dobo odraščanja. Všeč mi je bila skupina Spandau Ballet. Priznati moram, da se je vse začelo s Stingom v začetku osemdesetih. Ko je on začel s svojo solo kariero, sem začel čutiti glasbo. Stingovo koncertno ploščo z naslovom Bring on the night sem poslušal leta in leta. Zame je bila kot enciklopedija. Takrat sem se začel spraševati, kaj se dejansko dogaja v ozadju takega projekta.
Najlepša hvala za pogovor.
