“Hvala, Cvječarnica!” Vlado Kreslin, ki je minuli petek z Malimi bogovi nastopil v ljubljanski Cvetličarni, se je tako zahvalil po končanem koncertu.

Že v uvodu si drznem deliti misel, da se je zahvalil publiki tudi za neverjetno potrpežljivost in kulturo, ker je preživela skoraj dvourno predkoncertno »ogrevanje«  DJ-ja z izjemnim izborom glasbe.  Prihod glasbenikov na oder smo čakali dolgo. Predolgo. Če so le teden dni prej v istem klubu lahko gostili fantastičen koncert MI2, na katerem je šlo vse do minute natančno po časovnici, z odlično predskupino Leonart namesto DJ-ja,  je nerazumljivo, da smo tokrat dobili vtis poceni žura, ko je vseeno, kaj hrumi iz zvočnikov in kakšno publiko, ki jo pustiš čakati, imaš v prostoru. Nespoštljivo do obiskovalcev in zato velik minus organizatorju.

» Boljše, da Kreslin zdaj končno naredi raj, ker tole je pekel, » je pokomentiralo opisano dogajanje dekle iz publike nekaj minut pred prihodom gospoda s klobukom in postavilo kriterij, kaj si obetamo od nadaljevanja večera.

Smo dobili, kar pričakujemo od glasbenika, poeta, človeka, ki s svojo neverjetno življenjsko energijo čara poslušalce že toliko časa, da smo postali že razvajeni in zahtevni? Smo. So nas Mali bogovi tokrat pustili ravnodušne? So. Malce utrujeno in brezvoljno je zvenela spremljava Kreslinu, ki je sicer vidno užival na odru, si s publiko predajal čustva in s svojo karizmo polnil prostor. Tu velja omeniti še člana Malih bogov, multiinštrumentalista Iztoka Cergola, ki z energijo in »nastopaštvom« parira Kreslinu. Kljub precejšnjim tehničnim težavam skozi celoten koncert, se nista dala motit ne on in ne Vlado.

Splošni vtis je kot vedno – publika obožuje prekmurskega pripovedovalca zgodb. Od trenutka, ko stopi na oder in zazveni glasba, prostor diha z njim in z bandom. Nekaj izjemnih izvedb je ponudil tudi ta koncert. Po Cesti, umirjenem začetku, so nas peljali do ljudi, ki se jih človek razveseli in že tu se je slišalo ubrano petje polne, a ne razprodane dvorane kluba. Seveda smo šli Preko Mure, preko Drave, pa Z Goričkega v Piran, Tisoč let smo lovili zvezdo, ki nam bo prav, se srečali v tisti zgodbi, premajhni za dva….   Potovali smo skratka od melanholije, prek bluesovsko jazzy in etno vložkov do rokenrola, s pesmimi iz časov Martina Krpana za zaključek.

Prijeten koncert, s privilegijem spremljanja dogajanja z odra je bil. Vseeno pa se poraja vprašanje, ali sta tokrat navdušenje in rajanje publike posledica odličnega vzdušja, ali smo samo navajeni na to, da so Kreslinove pesmi enostavno tako vrhunsko spisane in delujejo povsod.