Grešni kozli so narodnostno pisana pop-folk-rock skupina z močnim geografskim poreklom – prihajajo z zamejskega Krasa, ki daje odločilen pečat tako teranu kot
karakterju ljudi. S poezijo in glasbo neustrašno branijo zahodno slovensko mejo in z ostalimi rojaki skrbijo, da slovenska pesem na tržaškem ostaja pristna in iz duše izlita. Na martinovo so v svet poslali prvi album – FANCLI Z DUŠU*

*Fancli z dušu so etnokulinarična poslastica, ki se na martinovo peče po slovenskih vaseh nad tržaškim zalivom.

Na albumu, posnetem v kanitni Ricmanje, je 11 pesmi. Dvojec, ki tvori jedro zasedbe Grešni kozli in se dopolnjuje tako v pisanju besedil, kot glasbe, sta Matej Gruden Keko ter Iztok Cergol. Prvi je tekstopisec, drugi njegove tekste uglasblja. Produkcijo, snemanje in mix sta zaupala Gabru Radojeviću. Pri projektu so sodelovali še glasbeniki: Fabio Bandera (kontrabas, spremljevalni vokal), Marco Mattietti (bobni, tolkala, spremljevalni vokal), Anuša Podgornik, Jerneja Umer Kljun (spremljevalni vokal, kljunasta flavta).

Grešni kozli zase pravijo, da je njihov naravni habitat “pr’ mizi u osmici”. Tam nastajajo “Fancli z dušu” – pesniški in glasbeni biseri, ki so z vsakodnevnimi družbenimi, osebnoizpovednimi in ljubezenskimi tematikami zelo blizu preprostemu človeku. Včasih so tršega značaja, po zgledu kraškega kamna, ko srečajo kakšnega “Butalca”, “Kameleona” ali “Laha v vasi”; znajo pa tudi poiskati svoj “Mjr u Brjgi” in si oddahniti na sprehodu “Po kraški gmajni”.

Keko

Na kraškem robu, v mali vasici sredi neosvobojene slovenske zemlje, živi preprost človek z velikim srcem. Svoj vsakdan preživlja s prodajanjem gradbenega materiala strankam, ki ga ponavadi izkoriščajo, podcenjujejo, včasih žalijo in krivijo za vse zlo na gradbiščih. Že od rane mladosti je prebiral poezijo, najraje je imel stihe prastrica Iga Grudna, pa tudi Srečka Kosovela, pri obeh je namreč začutil povezanost z rodno kraško zemljo in z morjem ob njej. Tako je tudi sam nekega dne začel zlagati pesniške verze, nekatere od the je uglasbil. Takrat, davnega leta 1994, je bil glavni pobudnik in ustanovitelj zasedbe Kraški ovčarji. Ime mu je Keko.

Iztok

Na Kraškem robu, v drugi mali vasici sredi neosvobojene slovenske zemlje, nekaj sto metrov višje od prve, živi drugi preprost človek z velikim srcem. Že od malega zapisan glasbi, po duši rocker z violino v rokah, se je leta 1998 pridružil Kraškim ovčarjem. A to mu ni bilo dovolj, zato se je odpravil še na skrajni vzhod slovenske dežele. V Prekmurju je našel veliko podobnosti s kraškim prostorom:tam imajo Muro namesto morja, bograč namesto jote in gibanico namesto štrukljev. Postal je  tudi nepogrešljiv član Kreslinove bande. Ime mu je Iztok.

Keko in Iztok sta leta 2014 začela skupaj pisati novo zgodbo. Prepoznala sta se v
slehernem kraškem človeku, ki se vsak dan bori za preživetje na kamniti zemlji med
ljudmi, ki ga ob vsaki priliki spoznajo za krivega. “Ščavi” pri Italijanih, “makaronarji” pri
Slovencih, ostajajo zvesti svojim mešanim koreninam. Tako kot bobnar, ime mu je Marco. Ritem je tolkel že pri Kraških ovčarjih. Tako kot kontrabasist Fabio, Italijan s Cresa, ki se je čisto nehote znašel v družbi sebi različnih, ampak istočasno zelo podobnih umetnikov.