Oči brez obraza, glas brez podobe
MIRÓ, novo ime (?), nova ideja (?), nova persona (?) v današnjem, turbulentnem času, v obdobju iskanja obrazov in imen, ki bi nam dala varnost in zadoščenje, domačnost poznanega, v ospredje postavlja glasbo, njeno moč, njen glas in njeno sporočilnost. Umetnost, v kateri avtor nima prednosti pred njeno vsebino in formo. Tisto, kjer avtor ni pomemben, saj je le v neznanem mogoče ustvarjati svobodno, brez zadržkov, brez omejitev, brez pričakovanj. MIRÓ gledajo v ogledalo, ki ne kaže ostrih in jasnih potez ampak zgolj ideje, katerih ostrina se skriva v sporočilnosti. Brez ust in obrazov MIRÓ s prvo skladbo ‘Ne razumem’ kriči v prazen in izpraznjen svet ljudi, ki smo doživeli samoto modernih odnosov, o kateri smo do pred kratkim le slišali in brali.
S svojo prvo skladbo ‘Ne razumem’ se MIRÓ sprašujejo kje smo, kam gremo, kje smo se izgubili; kje papir sreča stvarnost, kje in kdaj je treba ustaviti, preden … Skladbo so opremili tudi z videom, ki prikazuje naše življenje brez življenja. Karantena. Prazne ulice. Zaprte trgovine. Zapuščeni avtomobili. Prazna okna. Prepovedan vstop. Občutek apokalipse, konca sveta. Strah in stiska, a hkrati mir in tišina. Konec? Življenje in upanje.
