The Canyon Observer: O himerični ljubezni, hrupu in fatalizmu Figure (2023)

Enajst let je dolga doba, v svetu glasbe pa se čas meri z drugačnimi vatli, kot v dominionu običajnega, karkoli že to je. Dolgoživost ljubljanskega kvinteta, ki je postal sekstet, noiserske sludgerske zveri, ki sliši na ime The Canyon Observer, je prej izjema kot pravilo v svetu ekstremnih obratov, dodatnih decibelov in glasbe, ki terja več truda ter fizičnega in mentalnega napora, da bi jo lahko jemal za svojo. Sam jih jemljem. Že od prvega stika, prvega EPja dalje, eksperimentalnemu zlitju ekstremnih energij ter močnih karakterjev pa je sledila nadaljnja pot. Tudi preko Kube in po FVCKu ter doseganju popolnega nihilizma plošče Noll smo bili po letih, žigosanih s korono ter distopijo odtujevanja, popolnega subjektivizma in dosledne razklanosti, deležni tretje plošče, albuma Figura, ki redefinira vse doslej slišano. Meje na papirju, meje v glavah in meje med nami. Zato, da s poseganjem tudi na polje free jazza ter avantgarde ponudi nekaj več. Tisto nekaj več, kar žene željo po poskušanju, nadgradnji in pobegu od klišejev korak dalje. Proč od varnega zavetja, laboratorij za to pa je medosebni prostor med ljudmi, ki si pustijo blizu. Prav z mislijo na to sem na atipično topel januarski dan odšel proti Detroitu, ljubljanskem glasbenem prostoru sobivanja raznovrstnih ljudi, ki glasbo slišijo, dojemajo na ločene, a njim dane načine. Pred uradnim izidom tretje plošče in pred skorajšnjim nastopom v ljubljanski dvorani Španskih borcev iztočnic za analizo ter pogovor ni manjkalo. Tako zvokovnih, estetskih, filozofskih kot tistih najpomembnejših – pristno medosebnih, katere pa sta basist Nik Franko ter kitarist Gašper Letonja po dolgih letih medosebnega spoznavanja in tipanja, bila tokrat predstaviti tam, kjer je glasbenik res doma – na prostoru za vaje, v univerzumu kreativne moči, energije ter prepotrebnega miru, iz katerega se lahko čas meri tako, kot je edino prav in smiselno.

 

Prvo, kar je dejstvo, srečnega in zdravega …

Gašper Letonja: Enako, tudi tebi.

Naj bo vrhunsko. Leto izzivov je pred vsemi nami, verjamem pa, da s tem, kar ste si zastavili za mesec januar kot krst, tudi za vas, za The Canyon Observer. Enajst let od začetka, štiri leta od nazadnje, ko smo se dobili v Španskih borcih (dejansko v kavarni SEM, a možgani včasih spišejo svoje kontektualne zgodbe op.p.), ko ste bili ravno pred ali ravno na dan izida plošče Nᴓll, sedaj pa se obeta že tretji celometražni izdelek Fiugura, ki jo s krasnim teasanjem s posameznimi videospoti in enega (videospot za skladbo Kri op.p.) sem zasledil prav danes, Kri …

Nik Franko: Yes …

… predstavljate folku … Kakšni so občutki, glede na to, da pričakovanja, določene ideje so, kaj pa pričakujete od tega, kar bodo lahko dobili Španski borci v svoji notranjosti z vašim nastopom in pojavo na odru?

Gašper L.: Ne pričkujemo nič, bolj upamo, da bomo vsaj približno prodali dovolj kart … (smeh)

Nik F.: Ja …

Gašper L.: Pa tako … Pričakovanja? Kakšna so? Dejansko nimamo nekih velikih pričakovanj. V to situacijo smo se spustili zato, ker smo si želeli malce začiniti življenje in to je to … (smeh) Nismo razmišljali o tem, kako uspešno bo to ali kakšni bodo odzivi.

Nik F.: To smo naredili bolj zaradi sebe. Itak nam je jasno, da je album, da je glasba zelo naporna, samo nam je to zelo ljubo in v tem smo se našli in če bo to ljudem, ki so nas doslej poslušali, to v redu, super, če ne pa … Jebiga … Kaj hočemo?

Točno tako! Sicer, če se dotaknemo ravno tega – bend kot bend, je dobil vnovič novo reformacijo: razširili ste se za dodatnega člana, (dodatnega bobnarja) Gašperja Prusa, človeka, ki ga poznamo iz drugih glasbenih entitet, kjer je sedel med drugim za bobni zasedbe Grrizli Madams … Kako je prišlo do te združitve, pa, preden bomo šli do stalne dopolnitve, se dotaknimo še dopolnitve z drugimi glasbeniki, ki so prišli iz popolnoma drugih, iz akademsko izobraženih vod (TCO so na albumu Figura začeli sodelovanje z Juretom Boršičem (alt saksofon), Jasno Kolar (bariton saksofon) ter Tadejo Žele in Katarino Kozjek (obe čelistki) op.p.)), v kolikor sem bil prav informiran?

Nik F.: Tadeja in Katarina sta sigurno … Itak, ko smo začeli razmišljati o ideji dveh bobnarjev ter dodatnih inštrumetalijah ter ko smo začeli delati z Gašperjem, sva se s tem Gašperjem (Letonjo, kitaristom zasedbe op.p.) dokaj hitro dogovorila, da bi ga vzeli v stalno zasedbo.

Dobro, verjamem, da ni šla celotna zasedba v skladu z intenco ter da je bil postavljen nek (togi) načrt, verjetno so tu tudi naključja zraven. Od kje se z Gašperjem sploh poznata in je prišlo do tega, da se mu sploh lahko ponudi priložnost sesti za dodaten set bobnov v zasedbi TCO ter da se mu ponudi priložnost preizkusiti, kako v zasedbi funkcionirata dva seta bobnov v kontekstu celotnega zvočnega zidu, ki ga imate že izgrajenega?

Nik F.: Z Gašperjem se poznamo itak že nekaj časa, sicer bolj navidez in nato se je preselil iz sosednjega placa v ta plac, nakar smo se začeli bolj videvat in pogovarjat, tekom korone sem pa imel malce več časa in tedaj smo in nismo bili več toliko aktivni. Zaradi tega malce več ekstra časa in dodatne želje po igranju kitare sem ga vprašal, če se dobiva na placu in nato sva začela igrati skupaj ter sva se zelo ujela, nakar sva naredila še en bend, ki sedaj bolj počiva, ker trenutno jaz nimam časa. Bistvo je, da smo se tako spoznali, zaštekali in ugotovili, da smo si kompatibilni in, ko je prišel Gašper na to orkestralno idejo je pač bil on (Gašper Prus) ta logična izbira, ker je že bil tu na placu in je poznal vse in tudi sam mi je vmes, še preden sva skupaj igrala, omenil, da če bomo kdaj razmišljali o dveh bobnarjih, da se javlja …

Tako je bila ideja potem zasnovana. Omenil si stranski projekt, dodatno še en bend – lahko poveš več o tem? Kateri bend, kakšna zvrst?

Nik F.: Ne bi sedaj izpostavljal …

Gašper L.: Je kul bend sicer, ki igra hardcore in vleče na sludge, glasbeno pa so hitrejši kot TCO, čeprav na Nollu smo imeli tudi mi podobne situacije. Zadeva vleče na hitrejše parte Nolla.

Nik F.: Ne bi govoril trenutno o tem bendu, dokler se sam ne zjasni, kaj točno bomo mi s tem bendom naredili.

Glede na to, da so tu v kontekstu, zelo pomembno, Jure Boršič na saksofonu (Kombo B, Koromač … op.p.), Jasna Kolar na bariton saksofonu, celo dva saksofona torej in pa dve čeli, ki ju imamo tu s Tadejo Žele in Katarino Kozjek. Fak … Že bend je težko koordinirati ter postaviti, da bodo vsi deli postavljeni in funkcionalni – dva bobnarja sta izziv več, kjer bi marsikdo rekel, da se tu vse ustavi in dodatnega koraka sploh ne potrebuješ, štirje dodatni atipični dodatki za noiserski oziroma sludgerski svet, ki so sicer pri free jazzu in eksperimentalnih vodah sicer že videni (a ne pogosto op.p.) … Kako pa ste prišli do teh ljudi, do teh imen?

Gašper L.: Pa v bistvu smo prišli na idejo, da bi delali z dodatnimi inštrumenti, začeli smo tuhtati, koga vzeti in Tadejo smo poznali že od prej prek Hopsyja (pevca Matica Babiča op.p.), tako da o Tadeji sploh ni bilo vprašanje.

Nik F.: Tadeja in Katarina se poznata že dlje časa, zato je Tadeja predlagala še Katarino …

Tu se je zgodila naravna sinergija …

Nik F.: Ja.

Gašper L.: Jureta pa smo dobili kasneje, ko smo iskali ljudi iz tega sveta.

Nik F.: Prvotno smo se pogovarjali z Andrejem Fonom (klarinetist in saksofon iz zasedb Žoambo Žoet Workestrao, Svojat, Horda Grdih op.p.), ki je načeloma bil za stvar, a če bi imel čas ter če bi Jure sodeloval, da bi lahko vadila, nakar je ugotovil naknadno, da bi mu v kopici stvari, ki jih ima trenutno v življenju, bilo to breme preveč oziroma težava je tudi v tem, da ne zna brati not, kar bi terjalo absolutno preveč časa, da bi se naučil te stvari, zakar nam je predlagal Jureta ter Jasno.

Gašper L.: Jasno nam je predlagal tudi Boštjan Simon (saksofonist zasedb Valkro, Container Doxa op.p.), s katerim smo se tudi pogovarjali. Zasnovano je bilo v začetku kot še večji projekt, saj smo imeli še o dodatnem zborčku, a smo ugotovili, da bi bil to prevelik logistični zajeb …

Saj imate že pri tem tukaj velik logistični izziv uskladiti celoto …

Gašper L.: Itak … Sej to, zato je še dobro, da nismo šli v nekaj tako (megalomanskega) zares … (smeh)

Ker to, kar je bilo artikuliranega in slišanega v končnih izdelkih, na posameznih komadih, o celoti še ne morem soditi, ker plošče nisem mogel (še) dati na predvajalnik, je zelo koncizno narejen artikuliran hrup če rečemo tako …

Nik F.: Ja, sej …

Metrika – kar se mi je zdelo prej, da ste imeli bolj na feelingu, na tem da vidiš človeka (vizualna komunikacija v bendu kot tista, ki dirigira glasbeno dinamiko in prehode op.p.), to, kar pa slišim tukaj pri igri obeh setov bobnov in med celoto pa sugerira, da je bil metronom zraven …

Gašper L.: Sej je bil zelo prisoten, ker sicer potrebuješ nekoga, ki ti dirigira ali pač potrebuješ metronom in enostavno brez te matematike, ker smo si vse kompleksno zastavili komade, enostavno ne gre. Vsaj ritmično.

Nik F.: Čeprav ti trije komadi …

Ki ste nam jih dali na pokušino – Slepič, Koža in Kri …

Nik F.: Samo en komad (skladba Slepič op.p.) je z metronomom …

Gašper L.: Kožo v bistvu sedaj igramo brez metronoma.

Nik F. : V začetku smo jo igrali z metronomom. Slepič je odigran z metronomom.

Poslušam igro obeh bobnov in razhajanja med obema enostavno ni …

Nik F.: Sej ne more biti, ker igrata v delih identične parte …

In ti so kirurško natančno odigrani …

Gašper L.: Dejansko sta oba res huda bobnarja – sicer precej različna bobnarja po feelingu in trdoti – ne tako zelo različna, a različna v tem, kako pristopata k stvari mogoče.

Nik F.: Ne, totalno različna bobnarja sta si v tem pogledu!

Gašper L.: Gašper je denimo precej bolj sistematičen, Varga pa je precej bolj intuitiven, ne vem, kako bi to opisal, ker ne bi želel nikogar napačno predstaviti … (smeh)

Še posebej pri bobnarjih, ki so v bendu vedno najbolj matematični del zasedbe …

Gašper L.: Sedaj sta dva egota tu in je treba paziti … (smeh) Sicer, mislim, zelo dobro funkcionirata skupaj.

Kdaj se je snemanje sploh lahko zgodilo – govorimo o dveh letih sinergije ter spoznavanja in tipanja?

Nik F.: V bistvu je plošča je vse nastalo v enem letu. V bistvu smo največ delali z Gašperjem, ker nam je bilo najpomembnejše, da imamo ritmiko urejeno, nato pa smo začeli počasi delati še z drugimi.

Gašper L.: Za ostale smo morali pripraviti tudi nekake partiture.

To si spisal ti ali je kdo drug?

Gašper L.: V bistvu nam novodobna tehnika zelo pomaga, kjer smo naredili linije, ne vem, na kitari ali sintesajzerju, nato se je to izvozilo v en programček in je ta programček spremenil vse skupaj v note. Nato smo morali malce počistiti kakšne anomalije …

To me zanima – kateri program?

Gašper L.: O fak … Sibelius, ja, sicer pa ti že Ripper v bistvu že izvozi partiture v notah lahko, samo moraš biti res zelo precizen ter popravljati ter quantizat (signalno izravnati op.p.) vse skupaj na mreži, ker sicer ti tako razmeče note in vse čisto čudno izpade …

No, enigma razrešena, saj sem si po prvi predstavi predstavljal zlahka že tebe s svečo na mizi, špegli na nosu in nato pisanje partitur na notno črtovje, kot v starih časih … (smeh)

Gašper L.: No, tako daleč ni bilo potrebno iti, ker česar takšnega nisem sposoben narediti, kar zadeva partiture, a je dejansko bilo vse zelo v redu, sem pa o vsem vprašal tako Tadejo kot tudi Jureta, če je vse skupaj dobro pripravljeno in če se bo dalo brati in se je dalo. Sta rekla, da je bil ovse dokaj v redu, je pa v celoti veliko free partov – sicer taktno določenih, a smo tam določili le kak ambient, glasbeni ambient kot so denimo visoki piski ali nizki ali dolgi toni … Dosti je bilo tega, nekaj delov pa je bilo zelo eksaktno določenih.

Nik F.: Če vzamemo za primer Kožo in Kri: pri Koži je začetni del totalno naštudiran, nato so vmes free deli, a vsak free del ima svoje proste elementale, tudi to, a …

Gašper L.: Joj, ne vem, kako se temu reče, a da vemo, kje in kako iti v naslednji part … Iztočnice – kar sta vedno določala po  navadi Varga in pa Gašper.

Nik F.: Besede, pa prav imamo to besedo …

Gašper L.: Pa ves čas jo uporabljamo …

Nik F.: Pa ni oporna točka?

Gašper L.: Ja, oporna točka je, zakaj pa ne, lahko temu rečemo tudi tako. To rabimo, ko menjamo figure …

Je to pogled ali kaj drugega?

Gašper L.: Po navadi, ker točno vemo, koga gledati v danem trenutku, ter slediti, kako in kdaj spremeniti kak part.

To funkcionira tudi z dodatno komorno zasedbo?

Gašper L.: Sej pravim – mi vemo, kdo bo imel to točko – ali Varga ali Gašper: onadva sta v resnici naša dirigenta in okoli njiju se večinoma v bistvu vse vrti in ona dva določata kako dolgi so ti free parti zares.

Glede na to, da bodo na plošči naprej še Križ in Jezik …

Nik F.: Pa uvodni Dih …

Pa Dih kot uvod – glede na to, da se življenje začne s prvim vdihom, ki ga damo v pljuča, da lahko normalno funkcioniramo – če so vsi ostali komadi poimenovani po delih telesa, kako lahko v celoto sam dih kot dejansko funkcija, dejanje, prostorninsko določena enota, dejansko umeščamo kot organ v celoto telesa Figure?

Gašper L.: Samo resno, uau, o tem sploh nismo razmišljali …

Nik F.: Čeprav bi rekel, da pa Dih prav najbolj odstopa od vseh komadov v celoti. Definitivno so si vsi komadi različni, a sonično je komad Dih povsem drugje. Dejansko smo z njim naredili prvič tudi nekaj v tem smislu.

Gašper L.: Pa tudi ta plata konceptualno ni zastavljena k raziskovanju tako zelo ali k konceptom ali filozofska, da smo si karkoli zelo zastavljali tako razumsko …

Fak, pa glih to sem želel povprašati – filozofija tega himeričnega smisla zraščanja celote benda in ideja o anatomiji, kjer, če lahko izvzameš eno stvar, en organ iz celote ven, lahko to nekaj časa funkcionira zase, a išče kontekst … In nato predstava o sedanji razdvojenosti družbe …

Gašper L.: Sej na nek način je bila to tudi osnovna ideja, a je vse zastavljeno obenem tako široko, da imaš lahko vključen element svoje lastne percepcije ter najdeš v celoti svoje lastne ideje, mar ne?

Torej misli in besede: »V času razkroja solidarnosti in porušenih družbenih odnosov Figura s tkanjem neslutenih glasbenih vezi ter vzpostavljanjem nepričakovanih estetskih povezav odkriva ljubezen in lepoto.«

Gašper L.: To je res … (smeh)

So to besede, ki so položene s strani drugih v vaša usta ali so vaše besede?

Gašper L.: Jaz sem začrtal, sicer ne tako pompozno, te besede, ker lahka je ta naša laična, a osnovna ideja vsekakor je, da se dogaja tudi to. Nismo želeli delati neke plošče samo zvočno, kot da gre samo za bend in te dodatne inštrumentalije, vendar smo imeli ves čas v mislih glasbo kot nek skupek za vse te ljudi. Ni bilo nikoli mišljeno, da smo tu The Canyon Observer in potem vsi ti dodatni ljudje. V kontekstu je bilo mišljeno, da vse deluje kot celota. Ni to neka Metallica in neki klasični orkester.

V tem delu v nekem trenutku brišete meje benda …

Gašper L.: Bend še vedno obstaja, a je razširjen. Sedaj pa … Kaj sem ti še želel povedat …

Smo še pri Dihu …? (smeh)

Gašper L.: Ne, sej to … Naslove je nastavil Hopsy, mi smo jih potem malce skorigirali, namen plošče pa je bil skozi fizično podobo človeka izpeljati metaforo za …

Eksistenco? Zvok? Lovljenje trenutkov?

Gašper L.: Za metaforo na družbene odnose in svašta – kot pravim, si lahko to metaforo predstavljaš na mnogo različnih načinov, plato pa si lahko predstavljaš tudi kot alegorijo na pot od rojstva do smrti.

Čeprav Jezik ne bo nikoli konec …

Gašper L.: Ej … Lahko se zadušiš z jezikom … (smeh)

Spet smo pri stvari artikulacije in prav v tem, v artikulaciji – od vašega prvega EP-ja (plošče Chapter I: The Current Of Her Ocean Brings Me To My Knees op.p.) poskušam dojeti tudi besedila, ki se dogajajo v ozadju pri Hopsyju – so besedila sploh ali gre zgolj za skupek glasov, ki so dodani v celoto kot izziv?

Nik F.: Definitivno so besedila.

Prvič odkar ste šli v snemanje kot bend z vsemi efektivnimi nivoji se pri komadu Kri s tem bolj organskim pristopom, ki ga je slišati v Hopsyjevem glasu, slišati več organskega (ter slečene plasti efektov in zvočne maske op.p.), kar je bilo v preteklosti pod vsemi temi plastmi efektov nemogoče razbrati kar se govori ter kar se sliši. Bodo na plati izdana tudi besedila, izpostavljena kot priloženi teksti, ali ste spet rekli: »Njet!«?

Nik F.: Kri nima besedila, ker ima samo zvoke, vsi ostali, z izjemo jezika, tudi ne, Koža pa ima … Ne vem … Jaz sem dosti v precepu ali naj bi dali ta besedila naprej ali ne … Ne vem, se mi zdi, da je bil pri nas vedno problem pri teh besedilih in vokalih to, da smo se jim vedno posvečali na koncu. Vedno smo delali več na glasbi in ko smo razmišljali o tem, smo v studiu prišli do točke, »Fak, še vokali …« in tako ne vem … Si ti kdaj razmišljal, da bi to objavili?

Gašper L.: Uf, nisem res razmišljal, meni je bila logična situacija ta, da jih nismo nikoli objavljali, da jih tudi tokrat ne bomo. Itak jih je dokaj malo in če gledaš tudi koliko je glasbe, se je funkcija Hopsyja, recimo, malce spremenila in tudi on se je drugače koncipiral, si je nabavil neke efekte in dela te noiske, je pa prisoten precej s svojo kanto (perkusijami, skledo, v katero je eksperimentalno metal kovinske vijake za zvočno kuliso op.p.). Šel je korak dalje. Ima tolkala, perkusije, primitivne – ima neko kanto in neke »wind chimes« ,,, Sej ti jih lahko pokažem … (s podesta prinese večjo kovinsko posodo z ribežnom in vsemi kovinskimi dodatki, Hopsyjevo osnovno glasbeno orodje op.p.). Ima tudi enega glinenega ptička, ribežen in takšne stvari … Poleg tega ima cel pedalboard in množico efektov, s katerim dela noise zraven, seveda pa je tu še njegov vokal, seveda … Glas kot inštrument in je konstantno vpet v celoto.

Nik F.: Se mi zdi, da na tej plošči ni toliko prostora za vokal kot na prejšnjih albumih FVCK in Noll, kjer je bila tudi glasba drugače narejena, je pa še pred tem albumom povedal, da bi rad še kaj drugega dodatnega počel zraven, tako se mi zdi, da se je vse skupaj lepo organsko razvilo in dogradilo.

Zelo lepa evolucija in v enajstih letih je že čas, da ga daste tudi špilat kaj … (smeh) Kje in kdaj ste snemali ploščo? Produkcija, kolikor vem, je bila vajino delo ter sta s čaranjem s knofki poskrbela za mastering, mar ne?

Nik F.: Posneli smo v Kamniku, kjer je posnet video …

To je v samostanu?

Gašper L.: Ne, to je kulturni dom …

Nik F.: V kulturnem domu smo posneli en komad že prej in se nam je zdel zelo kul – tudi s strani denarja zelo sprejemljiv in, glede na to, da želimo igrati live, se pravi simultano, brez nekih težkih nasnemavanj, ker smo želeli ohraniti ta »live feeling«, smo iskali večji prostor, va katerega se lahko vsi skupaj postavimo.

Tudi zavoljo akustike ali ta ni bila v prvem planu?

Gašper L.: Prvi plan je bil predvsem kapaciteta prostora, da bo ta zadosti velika …

Pa bo zadosti velik ta vaš prostor za vaje, da boste lahko imeli vaje z vsemi?

Gašper L.: Ja, zaenkrat je bil … (smeh) Je pa na knap, na tesno …

Na masteringu pa je zapisan James Plotkin. Od kod mi je to ime znano?

Nik F.: James Plotkin je človek, ki je delal z bendi, kot so ISIS, Sumac, Converge, Electric Wizzard … – you name  it, ker spisek je res dolg. Z njim smo delali že na plošči FVCK, poleg tega da je cenovno zelo dostopen, je enkraten tudi kot človek. Enkrat vmes smo sodelovali z enim drugim, ki je bil totalno neodziven do stopnje, ko smo dvomili, da bo sploh naredil svoje delo, nato pa sem na Instagramu videl, da smo navedeni kot ena izmed stvari, ki jih je že delal, torej sem čez en teden kasneje v potrditev, da bo svoje naredil, prejel master, medtem ko je pri Plotkinu komunikacija res super. Kljub temu, da je na drugi strani sveta je zelo odziven in kadarkoli in karkoli mu napišeš, sodeluje s teboj in ima predloge in super je bilo doslej sodelovati z njim in tudi zelo šteka vse,

Glede na to, da se je marsikaj redefiniralo v zadnjih letih – tudi glasbeni biznis, kar smo nazadnje obdelali z dotikanjem vprašanja založništva – ste še vedno pri KAPI?

Nik F.: Tako je, pri KAPI ter pri Voxu (založba Vox Project op.p.).

Glede na to, da bo potrebno delati na promociji plošče na intenziven način, sem bil zelo presenečen, da sta za letošnje leto trenutno napovedana le dva koncerta – en je nastop v Španskih borcih 13.januarja, drugi pa nastop v Narodnem domu v Mariboru, mar ne?

Nik F.: V bistvu so trije špili, 13.1. imamo koncert v Španskih borcih, potem 21.1. smo v Zagrebu, kar smo objavili danes – v KSETu  (Klub studenata elektrotehnike op.p.) na njihovo povabilo – v bistvu me je mimogrede na Mentu ogovoril Vid in sem mu povedal, da v KSETu še nismo igrali, omenil sem mu, da delamo nov projekt ter da se slišiva kasneje, ko bo stvar bližje finalizaciji, po izidu prvega komada pa mi je pisal in nas povabil, če bi prišli.

Na kar pomislim – sam vas od prvega trenutka dalje, ko sem vas slišal, globoko spoštujem in vesel sem, da ima vaša glasba tisti dodatek, ki ga dandanes marsikdo v naši družbi niti mogoče ne upa zagrabiti z obema rokama … Vsi, tudi underground, stremijo dandanes k neki formi, k bližnjicam, k milozvočjem in artikulaciji. Noisa v Sloveniji ni veliko, vsaj ne v prvem planu in na produkcijskem nivoju kot ste ga postavili vi. Prav tako nimajo niti vsi noiserski bendi take zaslombe založb, kot ste bili tega deležni vi in kar imate v zadnjih enajstih letih s KAPA Records vi. Težava, ki je, je v tem, da je naš prostor tako zelo majhen, da je težko narediti preboj in priti v polje prepoznavnosti. OK, v enajstih letih ste kot ime postali prepoznavni – tudi zaradi odrskih ne bom rekel izzivov, ki so odvračali pozornost od same glasbe ­(omenim le Hopsyjev eksperiment z obešanjem na kavlje). To je preusmerjalo pozornost od vas, benda in glasbe, na sam akt. Vprašal bi, kako sami sebe po teh enajstih letih percepirate na tej slovenski sceni, karkoli že to je?

Gašper L.: (smeh) Če sem čisto iskren, o tem niti ne razmišljamo, ker pač igramo, kamor smo povabljeni in igramo tistim, ki nas poslušajo, in to je to.

Koliko pa je sploh teh inteligentnih vabil, bom rekel, ker mora biti človek inteligenten, da dojame sam koncept, ker zadeva je res zelo dobra, všečna, škoda pa, da ni več  tega gledališkega naboja zraven, suspenza, ki se zgodi s samo glasbo, je pa obenem manj priložnosti za radijsko dostopnost, obenem ni dovolj medijske podpore, ki si jo zaslužite …

Gašper L.: Saj prostor veš, kako se je razvil – od glasbe in radija … Mislim, edino kar da priložnost sta RŠ in MARŠ. Na RTV ni žal nobene več oddaje. Tudi na radiju ni več zares nobene oddaje, ki bi bila namenjena takim godbam. Glej, tako pač je, ali kaj … Dobro bi bilo, za vso sceno, imeti oddaje kova Aritmija, je pa šlo vse v obratni, manj ugodni smeri. Upam, da se v bodoče neka taka oddaja le pojavi.

Zdaj, transfuzija upanja je morda kakšna tujina, ki je morda bolj dovzetna za ideje in za zvoke, k ipresegajo klišeje, ki jih sedanji čas bolj požira konstantno …

Gašper L.: Spet je ogromno tega in ogromno je bendov v podtalju in če jih iščeš, jih boš našel – tudi dosti bolj inovativnih. Prav tako ne mislim, da je naša plata spet blazno zelo inovativna, ker …

Za slovenske okvirje ta hip je …

Gašper L.: Ja, ampak ko gledaš, ko smo posneli in skupaj dali – situacijsko vidiš podobnosti in stvari, ki si jih kot mlajši človek že poslušal. Še zmeraj se znotraj čutijo ti neki vplivi – razni Sleepy Time Gorilla Museum, Fantomas, Sumac. Sedaj pa ta prostor, pizdarija …

Nik F.: Kot bend smo šli vedno za stvarmi, ki so nam dogajale in vse je šlo iz pogovorov, ali bi naredili to ali drugo in dejansko si nismo nikoli zastavljali neke velike ogromne slike in bi si zastavljali, da želimo izgledati kot tak bend ali podobno …

Tu bi bili spet pri goli formi …

Nik F.: Pa tudi vseeno nam je. Delamo, kar nam dejansko res sede in če bo to zares sprejeto, res super, če ne pa …

Gašper L.: Ni to delano z golim namenom ali v smislu promocije in podobno. Ta projekt je dejansko zajebano skupaj sestaviti za špile sploh in zato smo tu zastavili vse tako, kot smo. Ne vem, če o tem sploh govorimo …

Na free …

Gašper L.: Kdor bo hotel ta projekt, ga bo lahko dobil, če bomo bili vsi dostopni in pri času, sicer bomo igrali v klasični formaciji, kot smo to delali z Nollom in s Fvckom.

Sej sta obe plošči zaslužni za priložnost, da se še odrsko predstavljata in tudi, navkljub času, ker slednji je relativen, da se plasirata na dovzetne trge. So aspiracije za prestop meje – ne samo žanrske, metafizične, temveč tudi geografske?

Gašper L.: Definitivno bi šli na turneje in če bi nam kdo ponudil priložnost, bi jo sprejeli.

Nik F.: Govorimo za orkester ali TCO?

Na splošno, ker aktualni projekt je Figura, za katero je praktično misija nemogoče dobiti vse ljudi na kup in se spraviti dejansko v avtobus, ker kombi bo premajhen za toliko osebja – ter obredete že Avstrijo, Italijo, Hrvaško – no, slednjo boste načeli z Zagrebom, Balkan pa je konec koncev še neraziskani teritorij, vem pa, da tudi, po svoji mentaliteti in občutku, ni naravni habitat za vam tovrstno godbo, a ne? Morda je tu bližje temu Anglija ali kaj drugega. Ne vem – ugibam …

Gašper L.: Mislim, če se bodo pojavile priložnosti, bomo definitivno poskusili s trudom priti do tja, da pa bi delali celo promocijo in iskali pod nujno neke založbe – tega pa ne – ker se mi zdi, da je bend prišel do neke faze, kjer tega ne potrebuje, no bi bilo dobrodošlo, ne potrebuje pa nujno. Zares nam je dovolj to, da nam je fajn, ko delamo.

Nik F.: Jaz mislim, da smo se v teh enajstih letih končno sprostili ter se uspeli najti kot ljudje in kot bend in začeli ustvarjati koherentno. Odkar je Bojan (Varga, bobnar op.p.) prišel zraven se je začel bend nekako sestavljati – dve leti smo potrebovali, da smo se malo bolje poštekali in od tedaj dalje je res užitek ustvarjati glasbo in nam je to tudi nekako glavno vodilo.

Gašper L.: In tudi sprostili smo se nekako kakor bend.

To je bistvo – da lahko najdeš ljudi, in z nekaterimi ste od prvega dne dalje. Sicer so bile tudi menjave in se zgodi, z vsemi pač ne moreš biti kompatibilen. Da pa najdeš tiste ljudi, s katerimi si funkcionalen, da je kemija in ne čutiš totalne averzije do tega, da ti nekdo oponira z določenim pogledom ali gesto ali pa te … No, saj določeni ljudje nas enostavno iritirajo in prav je in pravico imamo do tega, da nismo zmeraj simpatični. Tu, da ste našli družinsko klimo, kar je pomembno …

Gašper L.: Glej ga zlomka – bil je tudi bend, kjer smo imeli idejo, da bi vsi, kjer so nekateri od članov že imeli otroke, da bi posneli v bistvu otroci en komad ter bi dali to nekam gor kot nek free jazz. Otroški … Kar bi bilo zanimivo, a nam ni ratalo … (smeh) To še vse ostaja za vnaprej …

Za peto plato ali za EP, ki bo prišel v kratkem …

Nik F.: Ne, ker za EP imamo tudi že plane.

Gašper L.: To bo že letos, upajmo …

Nik F.: Ne, to enostavno mora biti letos. Je bil že v planu lani, samo so nas poškodbe, bolezni in čas prikrajšali za to ter malce povozile.

Gašper L.: Bil oje turbulentno obdobje … (smeh)

Predvsem tvoja roka, ki si jo imel poškodovano?

Gašper L.: Ja, tudi moja roka, a ne bi govoril še o drugih stvareh, korona … (smeh)

Nik F.: Gašperjeva roka, pa Bojan je zbolel vmes, kjer je prebolel na ta leta norice …

Kar je v teh naših starih letih pošteno nevarno …

Gašper L.: Bojan je imel kar hude težave …

Sedaj pa je, upam, v redu?

Gašper L.: Ja, sedaj je OK …

Nik F.: Navkljub temu, da je figura že aktivna, imamo za vnaprej obilico planov, kaj bi radi naredili. Spet bo dosti odstopanja in ni nič linearnosti.

Gašper L.: Točno, za EP. Že kaj povemo o tem?

Dajte, prosim! To pade v rubriko kratkoročnih in daljoročnih planov, seveda!

Gašper L.: No, ta bo pa bolj punkishin HC  … (smeh)

Kar sem zadnjič slišal pred placom, ko sem se šel dogovarjat za …

Nik F.: Zna bit! Bo vsekakor punk HC, d-beat neocrust situacija …

Gašper L.: Za vnaprej pa imamo tudi clean plato v pripravi … (smeh)

Fak, ne, greste na Izštekane? (smeh)

Gašper L.: Ne bo tako, a veš, bo v redu … (smeh)

Akustika ni v redu?

Gašper L.: Ne, je v redu, samo ne v kontekstu tega benda, po mojem. Tega v okviru tega tu na tak način ne bi delal …

Težko si predstavljam Hopsyja …

Gašper L.: Kje? Si nor? Dej nehi … (smeh)

Nik F.: V tem smislu nismo nikoli imeli zares neke želje.

Dišeče sveče in poduhovljenost …

Gašper L.: To pa je bilo, se spomniš, kar je bilo pri zasedbi Jastreb.

Nik F.: Ti kurijo še žajbelj ali kaj kurijo?

Čeprav žajbelj izganja hudiča …

Gašper L.: V bistvu je imel ta cel šop dišečih palčk ali česa in jih je kuril vse naekrat, nakar je zasmrdelo tako da je cel plac zadimil in cel plac je smrdel po dimu … Sicer hud bend … In, zašli smo …

Ne, nismo, ker je bilo to prav namensko, da se razbije okvire formalne debate, ki so bullshit in prav tako, kot bo ta intervju daljši intervju, kot so običajno, mi je za to prav malo mar, ker v sedanjih časih ljudje nimajo potrpljenja niti poslušati osem minutni komad, ki ni formiran kot klasični instant, ki ga daš v slušalke in poslušaš. Vaša muzika, sori, vas zelo rad gledam ter vam prisluhnem na koncertih, ko vas vidim v živo, težko pa si predstavljam da bo to (Figura) ambientalno ozadje za ljubljenje z nam dragimi …

Gašper L.: Kaj pa veš? Marsi kak človek obstaja na tem svetu … (smeh)

In prav zato sem imel resno intenco, kar je intenca, ki jo bomo za BIS in Rockonnet, da bodo tudi kakšni krajši intervjuji vmes, z video vsebinami, ker folk, če rabijo to instant dozo v žilo dobit, v redu, ampak jaz bom ostal tukaj pri tem, da bom delal tudi daljše pogovore ter se poglobim v srž, ker konec koncev je to bistvo evolucije in ne zapriseganje na instant fragmente in živi s tem. Zato na tej točki, uradno, hvala za tokratno poglobitev, zadnja beseda pa je tudi tokrat vajina.

Nik F.: Ne vem, kaj bi rekel za sklepno misel, ker ne vem, kako se stvari zaključi … (smeh)

Zadnjič ste to res fantastično storili in je bila dejansko haiku misel – pa jo obnovimo: »Za konec pa še povratno sklepno sporočilo bralcem našega spletnega portala. Gašper: Ljubezen. Matic: Smrt. Nik: Premaga vse.«

Gašper L.: Pa sej je to nekaj takega … (smeh)

Ostajamo pri istem?

Gašper L.: Imejte radi tudi življenje, saj življenje zna biti kar zanimivo.

Nik F.: Ne vem, koliko bi se smrti oklepal. Vsaj jaz zrem na Figuro kot na album ljubezni, čeprav to v glasbi niti približno ni očitno, je bil pa narejen z mislijo na to.

Gašper L.: Ja, v bendu je ta neka ljubav.

In luč je na koncu predora. Vedno. In upamo, da ni vlak …

Gašper L.: Če je pa vlak, pa naj bo vlak. Ga bomo ustavili … (smeh)

(intervju pripravil in stipkal Sandi Sadar Šoba; fotografije TCO)