Krškopoljac je avtohtona domača pasma prašiča, ki daje najboljše ocvirke ter najslastnejše meso, od leta 2022 pa ga brez pomisleka lahko povezujete s kakovostnim punkom ter preprostim, a kritičnim in angažiranim muziciranjem. Kar bi bilo drugače, bi bilo narobe, zlagano in zgolj in samo šminka, ki pa jo zasedba Krshkopoljac na lani izdanem prvencu Nova normala ne trži. Nekaj mora biti na krškopoljski klimi in vodi, da se na parih kilometrih od jedrske elektrarne poraja in ustvarja toliko dobre glasbe z jajci in potenco. Spomnimo: poleg meni dragih očakov kakovostne alternative Demolition Group se v kontekstu znajdejo še številna druga, ki neposredno referirajo na novo zasedbo Krshkopoljac, ki je nova samo po imenu in morda po medijski pojavnosti, prinaša pa kakovost s pedigrejem in vsebino. Zasedbo sestavljajo kaljeni mački. Za bobni sedi Frenk Les, sicer stari znanec iz zasedbe A je to!, ki so grmeli že davno, nekje okoli leta 1995 dalje, nadalje so bili tu njegove sledi v Shyam, ne pozabimo pa sicer že rahlo pozabljene, a izvrstne zasedbe Spiritual Pyrotechnics (ter njihove izjemne plošče The Material Empire Is Dying). Tomi Gregel je sicer bolj poznan z basom v roki, poleg Holderjev pa je dobro razgibal zvočne horizonte prej omenjenih Demolition Group, na zemljevid glasbe pa postavil tudi dobro rockovsko zasedbo Grizl, tokrat pa je bas zamenjal za kitaro in vam dodeljuje lekcijo kakovostnega poigravanja s šestimi strunami. Manj znana sta mi v tem kontekstu Mario Mrco Martinovič na basu (slednjega je nedavno za stalno zamenjal Ante Tox Tokalič) in Domen Dodo Majcen, ki pa kilometrino in pretekli pedigre kompenzirata s svežo energijo ter predvsem glasbenimi argumenti, ki dajejo Novi normali žmoht, vsebino ter polnomastni sij.
Nalijmo si čistega vina. V časih preproduciranih puhlic manjka organskega zvena, predvsem pa sinteze in sinergije pravih descev, ki vedo, kako dober distorziran rif zabeliti s pravimi besedili, predvsem pa glasbo, ki bi ji lahko verjeli. Nova normala je v svoji srži reciklaža že slišanega ter videnega, punkoidnega spevnega rocka, ki pa si ne domišlja, da je kaj več ali kaj manj kot mešanica adrenalina, zabave, energije in stava, ki poleg diskurza uživaštva ponuja tudi svoj kritični pogled na čase in svet, ki smo jim priča zadnjih nekaj let, ne da bi zavoljo tega po nuji morali zapadati depresiji in malodušju. Plošča ponuja enajst krasnih punk spevnih šusov, ki jadrajo od besa in jeze retro punka na garažni rock esenci. In to od prvega uvoda z neposredno kitaro komada Fabrika. Tomi brezkompromisno zlorablja ravno prav mastno distorzijo, energični tempo trdno količita boben in bas, Dodo pa brez rezerv in s polno odprtim glasom prebija decibelni zid z verzi o delavski etiki, garanju, usodi, garanju. Eksplozivni uvod, ki izkoristi polni potencial prostora za vaje, kjer je bend vse tudi posnel, ponuja bend, ki ve, kaj hoče. Z asociacijo na Dežurne Krivce si nato dobro nadgrajuje z udarnim, skoraj HC komadom Preprosta stvar. »Hočete papir? Jebem vaš papir. / Pokazat se ne upate, raj denar obračate. Js pa hočem delat, gledat, delat in se zavedat. / Koristen sem v družbi vi igrate se v službi. Dejmo preizkusimo, kako je v praksi. / Za kolk prodate se, na denar ste lahki. Preprosta stvar… / Preprosta stvar, gre se za gnar, to vaš je gospodar. / Preprosta stvar, gre se za gnar, za ostalo vam ni mar. / Preprosta stvar, gre se za gnar, to vaš je gospodar. Preprosta stvar, gre se za gnar, gre se za…« – gre samo za postulate kapitalnega obrata in instantne logike, kajneda, a je v tej rahlo naivni poenostavitvi realnosti dovolj sočnega materiala za (glasbeno) zobanje.
Družbena kritika je pravzaprav ostra jeklena nit celotnega ploščka, saj isti maksimi dobro začinjenega garažnega punk rocka sledi nadaljevanje vseh skladb brez izjeme. Karneval, nato malce bolj alternativno nasičeni Naj bo … Zdaj bo … Skladba zajadra od disonance in harmoničnega kompliciranja, kot so ga v svoj neksus dodajali bendi devetdesetih, na refrenu pa odprejo grla s spevnostjo in všečnostjo. »Naj bo … Hitro! Naj bo … Učinkovito! Naj bo … Obširno! Zdaj bo … Iskreno!« po bolj kompleksno bipolarni, a okusni mešanici kerozina in ravno prav sušenega besa smo pri naslovni skladbi Nova normala. Slednja potegne na ostrino Lublanskih psov ali Kuzel s svojo mantro o spremenjenem svetu, navešenosti na monitorje in ukinitev svoboščin, ki smo jim bili priča pod prejšnjo kliko političnih oligarhov. Sedaj se menjajo samo barve, principi ostajajo bolj ali manj podobni. Nato dajo Krshkopoljci na tnalo Potrošniški svet z vsem njegovim bliščem in bedo.
Punkovsko seciranje, biafrovska vokalizacija, nato pa ta kitara, ki okusno prestopa s terena retro punka do rock’n’rolla. Vse super in OK, ni pa, iskreno, nek lirični presežek, ki ga ne bi slišali že prej, na JA! pa nekje v ozadju refrena »Smo pač Janez tvoji psi, zvezani s ketnami. Smo pač Janez tvoji psi, zvezani s ketnami. Smo pač Janez tvoji psi, zvezani s ketnami. Ketne bomo strgali, pod to smo vsi podpisani!« slišim nekje v ozadju Pankrte ali pa vsaj Perota Lovšina ter Totalno revolucijo in utemeljujoč zvok Dolgcajta. V primerjavi s slednjim so v večini ostali poskusi zgolj približki, pri katerih se ve, iz katerega izvira so bili sestavljeni zametki navdiha. Jebiga, temu ne uide nič in nihče, zato se zadnja četrtina plošče s skladbami Maček, Daleč stran, Fant sociale in Življenje sicer odvrti brez zatikanja in hudih odstopanj od do sedaj že dobro uležane norme, ne naredi pa nič pretresljivega, šokantnega, inovativnega, če veste, na kaj ciljam?
Nova normala je kot prvi album povsem soliden rock plošček, pravzaprav punk album, ki se lahko produkcijsko in izvedbeno kosa z malim morjem bendov in bo verjetno z odrsko predstavitvijo ciljno nastavljen tako, da bo ugodil večinskemu okusu organskega rocka željnih množic. Pri tem si bend ne umišlja, da je v celoti kaj več ali kaj manj kot le to, kar rock in punk v svoji organski zasnovi sta – brezkompromisna igra na vse ali nič, čeprav je v izvedbeni zglednosti ter sami materiji veliko generičnega in predvidljivega. Zavoljo tega benda ne grajam ali odpisujem, je pa res, da bom na naslednjih izdelkih pričakoval nekaj več in ne samo reciklažo že storjenega, slišanega in doživetega, saj slednje le redko ostane v spominu in srcu dlje časa. Prav zato dam četvercu s Krškega polja z veseljem oceno dobro 3 – z obetom in opombo, da bo naslednjič možno oceno višati, ker vem, da ti fantje to vsekakor zmorejo in znajo.
