Dame in gospodje, kdor čaka, dočaka – le prek Scile in Karibde smo se morali prebiti, prebroditi kovidni razkol ter morijo in preživeti psihoze tega defektnega in realnosti, treznosti in razuma olajšanega sveta – in dočakali smo dolgo pričakovani drugi dolgometražec posavske zasedbe Kontradikshn, album Ahead Of Ourselves. Skupina se je po sedaj že dolgih sedmih letih od pozitivno sprejetega prvenca, izvrstne plošče Reframing, spopadal z vsemi zgoraj nanizanimi izzivi moderne dobe, obenem pa z izzivom ter prekletstvom drugega albuma, saj po visoko postavljenih letvicah produkcijsko sočne alternativno plesne sinergije malce punkoidno našpičene elektronike, ki je sugerirala mnogo kakovostnih referenc, ni bilo smotrno in niti zdravo nižati nivoja kakovosti. Pozor – že po prvem poslušanju osmih skladb drugega kolektivnega diha agilnega trojca, ki ga od prvega dne dalje sestavlja ista naveza drug drugemu usojenih upornikov z razlogom (za bobni sedi še vedno izvrstni in natančni Anže Kump, na kitari in sintih svoje krasno dodaja Matej Plešej, dušo, esenco in glas zasedbe pa predstavlja izvrstni Petar Stojanović), je jasno, da so Kontradikshn še vedno do konca zapriseženi patini, ki jo po navadi prejemamo ali vsaj smo prejemali od elektronskih zvočnih gurujev Essexa, Bristola in Manchestra, obenem pa tudi tistega vsebinsko polnejšega kolektiva glasnikov alternativnega elektro beata onkraj luže. Da ne bo že na prvi dah dodajana in izdana navlaka referenc, pojdimo lepo po vrsti.
Najprej k snemanju. Zasedba je glasbo posnela v kletnih prostorih krškega mladinskega centra, kjer je bila nekoč menza, nato par let celo mrtvašnica, sedaj pa se v nedrjih kreira in brani mladinska kultura. Ne gre torej za še eno v nizu sintetičnih poigravanj z računalniki, temveč je to, kar slišite in prejmete, življenjski mojo in libido treh modelov, ki vedo, kako se glasbi streže, kar je popravkov pa so le dodali steroidno solucijo za to, da vas odnese proč od sivega povprečja sicer vse bolje sproducirane slovenske podtalne produkcije. Nadalje: plošček je produkcijsko-masterinško delo Petra Stojanovića in Gregorja Zemljiča, ki sta dala končni podobi izdelka popolno formo, popolno ostrino in pravo globino. Pa vsebina? Tudi ta je več kot žmohtna, nič bat! Uzrta prek prizem samopercepcije, samoevalvacije in brezkompromisne ogolelosti – brez šminke, kozmetičnih leporečij ali visokoletečih fraz, ki bi želele biti zgolj in samo všečne ljubiteljem instanta ter hipnotičnih (praznih) parol.
Album se razpre z brnenjem, z utripom, z eklektično eleganco skladbe Come In. Petar še vedno asocira na Trenta Reznorja, ko ob dodatku ostre, brezkompromisne kitare, vokalno kljubuje vdaji, brezdušju časov ter nas povabi k revoltu, revoluciji, samorefleksiji, da je vse na tem svetu na rezilu izgube, odtujitve, ukinitve iskrenosti – v imenu preživetja, a živeti pomeni več kot samo bivati. »Hang on ‘till the time runs out and / Overlaps our future / Us, you, we, they / Us, you, we’re all the same so come in …« zveni več kot samo vabilo k peklenskemu plesu ter igri s sencami. V celoti je nekaj preroškega, usodnega. Nalezljiva igra plesne ritmike, ki se je ne bi sramovali Nine Inch Nails, da dinamični zagon, naracija pa leze v podzavest sugestivno, nadaljevanje pa ne ubije linij in užitka. Nostalgični trip o lockdownu in želji po pobegu proč skladbe Nostalgik nas z enako silo katapultira s cerebralno igro katarzične sintetike dveh klaviatur, prek katerih se organsko pneta dve nasičeni kitari s preprostim, a učinkovitim rifom, glavno orožje zasedbe pa so organski bobni, ki dajejo trdno ogrodje maskulativni skladbi, v kateri ni mašil. Ravno prav zefektirana končna produkcija zveni navkljub dodatkom sintetike tako, kot mora zveneti bend – analogno in živo. Prepričljivo.
Tudi pri dodatkih semplov, narativa o vprašanjih miselnega, kognitivnega, o strahu pred čustvi prek strateško fantastično prikrojenega govora misleca, filozofa in guruja Alana Wattsa s svojim preroškim govorom o stanju duha družbe kot preveč premišljene. »A person who thinks all the time has nothing to think about except thoughts. So, he loses touch with reality, and lives in a world of illusions. By thoughts, I mean specifically, chatter in the skull. Perpetual and compulsive repetition of words, of reckoning and calculating.« Besede, ki zadenejo v center, v dušo, prek Wattsovih besed pa se izgrajuje krasna erupcija čustev, melodike, ritma in čutne ter čutene komunikacije posavskega trojca s svojo pripovedjo nespečnosti, tesnobe in modernega angsta, ki ni vdan v usodo, je pa hipnotično temačen. Gravitacija popolnega razmerja besa, decibelov ter vnovič empirično dokazane zadostnosti tega, da je tri božansko število stabilnosti. Tudi v časih destabiliziranosti, odvisnosti, kemije, ki zna zasvojiti in dominirati življenju, o čemer govori skladba On demand. Ples z demoni, iluzija, da smo nesmrtni, nato pa samoizpraševanje temeljev realnosti, resničnega. Kaj smo onkraj občutij in ali so vse samo utvare? V ta kontekst temnega tkiva, izcejanega iz samega centra samoizničitve bend vnovič krasno vpelje Alana Wattsa. »There are no wrong feelings. There may be wrong actions in the sense of actions contrary to the rules of human communication. But the way you feel towards other people: loving, hating, et cetera, et cetera; there aren’t any wrong feelings. And so, to try to force one’s feelings to be other than what they are is absurd.« Česar ne manjka, je iskrenosti. »I’ve been fighting with my inner self day and night like I might (Change the World) / I’ve been killing myself in your fucking name on your demand / I’ve been covering up my tracks so no-one finds you / I’ve been betraying all my sisters and brothers on your demand / I’ve been covering up my tracks so no-one finds you / I’ve been betraying all my sisters and brothers on your demand / I’ve been covering up my tracks so no-one finds you,« poje Petar in s krvjo in potom podkrepljuje kolektivno v dnevniški zapis o začetku, koncu, postankih vmes. In že smo nekje na zlati sredini, v samem zlatem rezu plošče!
Berlin z Depche Mode mehansko lepoto spevno povabi slušeče v nekoliko drugačno občutje. Nežnejše, manj agresivno, morda bolj otožno, saj se Kontradikshni posvetijo svetim postulatom svobode, miru, vojne in (ne)smislov. »We swim with the sharks / The same ol’ motherfuckers / That betrayed Karl Marx / Maybe they are / Too fucked up to see / That fame ain’t for nothing
If the air ain’t free / Honey don’t lose the Earth / ‘Cause when you’re sky high / The ground always dies / And maybe we don’t get enough / Maybe we don’t get enough of our time«. Na osemdeseta pobarvani sentiš je verjetno eden močnejših pop sladkorčkov plošče in se zasidra v srce in misli kot soundtrack vsem osamljenim mislecem postapokaliptičnega sveta, ki se še spomnijo nekih drugih, bolj sentimentalnih, morda bolj nedolžnih časov. Kot bi zrle na polaroide iz osemdesetih … Precej bolj zlovešče zazveni bas začetka Excess, kateri spet privije potenciometre, zaradi katerih stopalo samodejno pritisne močneje na stopalko za plin. Groove vreden uvodoma omenjenih Chemical Brothers, najbližje esenci plošče Exit Planet Dust. Kontradikshn odpirajo registre in barvajo celoto z agilnostjo, potom, krvjo. Da pritisnemo na gumb za sprostitev tenzij in resetiramo pregreto telo. »Take time / Make perfect / While we were growing / Yeah we were growing too fast / How I wish /
You were with us / While we were getting / Yeah we were getting (high),« na Press D repetitivno in sugestivno, a s pravo mero ravnovesja med krasnimi sinti, basom in bobni z baritonom sugerira Petar, album pa se preveša katarzičnem koncu. Razelektritev nastopi z The Dogs. Psi zagrizejo globoko, do kosti in brez milosti. Jekleni ugriz na uvodu predstavljenega šusa Reznorja in kompanije sklepa cikel.
Začetek je konec, konec začetek, Kontradikshn pa sklenejo cikel tako, da je vnovični obrat po celoti mandatoren, nujen, obvezen. Kar je čutiti, je predvsem strast, željo narediti preboj iz mehurčka omejenosti, gravitacije brezzračnega sveta. Modern day angst je v srži. Kar se sliši navzven je popolna igra treh glasbenikov, ki mislijo, čutijo in slišijo enovito. Ne po nuji identično, a samoniklo, sebi lastno. Pravzaprav se bojim, da tako suvereno, da je slišano preobilno za okvirje zgolj Slovenije. Po digitalno-analognem spletu perfektno začinjene plesne glasbe, ki diši na alternative polpretekle zgodovine, so Kontradikshn zreli za soočanje s svetom. Glede na siceršnje stanje medlih približkov aktualne ponudbe prej omenjenih Britancev in Američanov se sprašujem, ali je svet pripravljen na konkurente s te strani Alp? Sam stavim tokrat na Posavje. Stvar osebne odločitve in preferenc pač.