V Mariboru je spet začelo deževati. Filip Faschingbauer se je s krajšega ogleda mariborskega centra ravno vrnil v dvorano Gustaf, kjer naj bi imel s svojim bendom Lambda tonsko vajo za nastop na Solar Pulse Music Festivalu 2023. Takrat je na prizorišče uro prepozno prispela tudi skupina The Canyon Observer, kar mu je načrte nekoliko prekrižalo. Ni pa jih prekrižalo meni. Rekel sem, Filip, najprej imajo tonsko vajo The Canyon Observer, mirno si lahko vzameš daljše počitnice, če pa ti ni odveč, bi vseeno s tabo rad naredil intervju. Filip je rade volje pristal. Umaknila sva se v njegov kombi, dež je prijetno škropotal, jaz pa sem lahko začel svoj pogovor s tour managerjem benda Cigarettes after sex.
Predvidevam, da se bo tole zavleklo. Ne zameri, da bom izkoristil okoliščine in te povsem okupiral z banalnimi vprašanji. Vse hočem vedeti!
Ni panike. Ti kar. [smeh]
S čim se preživljaš?
Delam kot tour manager in production manager za bend Cigarettes after sex.
Je to tvoja edina služba?
V osnovi je to moja edina služba. Delam še v svojem studiu. Občasno kot tour manager in voznik delam še z Rivers of Nihil.
Kako si se znašel tu? Kakšna je tvoja »življenjska zgodba«?
Dolga zgodba na kratko. Ko sem jih imel devetnajst, sem se iz Češkega Krumlova preselil v Prago. Na univerzi sem študiral kemijo, a nisem bil dober študent. Kadil sem veliko trave in po trikrat na teden hodil na koncerte. Ko se preseliš iz Češkega Krumlova v Prago, je v tvojem življenju nenadoma polna ponudba koncertov. In ko sem nekaj let kasneje končno zaključeval študij, mi ni uspelo narediti končnih izpitov. Za zaključne izpite imaš tri možnosti. Jaz prvič nisem imel pojma, zato so mi rekli, naj poskusim spet čez eno leto. Tako kar naenkrat nisem bil več študent in sem potreboval denar. Moral sem plačati zavarovanje, najemnino in tako naprej. Iskal sem službo. Vedel sem, da obstajata dve podjetji za prevoz glasbenikov. Nomads of Prague in Fluffwheels. Začel sem delati kot voznik za Fluffwheels in prevažal manjše bende po Evropi. Rocksteady bende iz Los Angelesa, norveške metal bende, Rivers of Nihil, take zadeve.
So češki prevozniki najboljša opcija za glasbenike na evropskih turnejah?
Ja, ker so najcenejši. Precej cenejši od recimo nemških ponudnikov. Redko sem začel prevoze na Češkem. Običajno se odpeljem daleč drugam, v kakšen Amsterdam, kjer poberem bend, zaključimo pa nekje v Parizu, od koder se potem sam odpeljem nazaj v Prago.
Začel si kot voznik?
Začel sem kot voznik, potem pa so me bendi začeli prositi, če bi prodajal še merch. Prodal sem mogoče dva cdja na noč. Poleg tega pa sem jim še pomagal pripraviti in pospraviti opremo na odru, ker se kot glasbenik spoznam tudi na to. To so zelo cenili.
Kako si postal glasbenik?
Kitaro sem začel igrati pri štirinajstih. S sošolci smo imeli bend in sem in tja igrali po Češkem …
Torej si že precej zgodaj spoznal, kako te stvari delujejo? Okej, k temu se še vrneva …
Ja, ja. Skratka, delal sem kot voznik in prodajalec mercha kakšni dve leti, potem pa je lastnik Fluffwheels vprašal, če bi delal še kot tour manager. Bendi lahko namreč prosijo za voznika ali za voznika in prodajalca mercha ali pa za voznika, prodajalca mercha in tour managerja. Cene za usluge se temu primerno višajo. Moja prva izkušnja kot tour manager je bila turneja za španski bend Suddenlash, ko so odpirali koncerte na turneji Tarje Turunen, bivše pevke od Nightwish. Imeli so šest koncertov na Poljskem, Češkem in Slovaškem.
Kako si se sploh lotil tega? Kdo te je naučil? V tvojem stanovanju v Pragi sem videl nekaj knjig na to temo. Si bral knjige?
Ne. Lastnik Fluffwheels ima na dveh straneh napisanih nekaj točk, kako biti tour manager. To pa je bilo več ali manj to. Sam je začel enako kot jaz in se je učil iz svojih napak. Študiral je arhitekturo, spoznal, da to ni zanj, zato si je kupil svoj prvi kombi in začel s Fluffwheels.
Kaj je delo tour managerja? Kaj sploh počneš?
Na začetku je bilo precej lahko. Ko je bend supporting act, dobiš navodila glavnega managerja, v tem primeru človeka od Tarje Turunen. Dajo ti razpored. Sam sem moral samo najti hotele, prostore za spanje, kje bo bend jedel, kdaj bo treba oditi in podobno. Poleg tega sem pomagal postavljati oder, nositi opremo, voziti kombi in skrbeti za finance. Zdaj je s financami lažje, ker se večinoma plačuje z bančnimi karticami, včasih pa je bilo več gotovine. Podpisuješ pogodbe, plačuješ bencin … Na koncu turneje sem dal bendu popis vseh stroškov in zaslužkov in jim dal denar. Jaz sem plačan fiksno, na dan. Takrat sem dobil 90 eur na dan. Kot samo voznik bi bil plačan 60 eur, če bi prodajal še merch pa 70 eur. Ta prva turneja mi ni bila všeč. Bend ni bil nekaj. Mislim, da so plačali, da so lahko igrali pred Tarjo.
Verjetno pa ti je všeč glasba Cigarettes after sex?
Ja, ta mi je všeč. Tu je drugače.
Kako se je začelo sodelovanje s Cigarettes after sex?
Leta 2017 sem že naredil dve turneji, eno od njih z Monophonics, poleti pa so me še prosili, če bi delal s Cigarettes after sex. Kot voznik. Benda nisem poznal. Bilo je samo za en teden. Rekel sem, seveda, zakaj ne. Pobral sem jih v Ženevi na letališču. Do mene so se vedli distancirano. Niso se hoteli pogovarjati z mano, ker so imeli, kot sem kasneje izvedel, dve res slabi izkušnji s Čehi. Dvakrat so bili ogoljufani. Ampak to je povsem druga zgodba. V mojem primeru so si rekli, da gre samo za en teden … nimamo kaj, ne bomo se pogovarjali s tem Čehom in bo hitro minilo. A so dojeli, da je z mano drugače. Pomagal sem jim praktično pri vsem. Po turneji so me vprašali, če bi še delal za njih. Tako je prišlo do štiridesetdnevne turneje po Evropi, kjer sem prvič delal za Cigarettes after sex kot voznik, prodajalec mercha in tour manager.
Pet ljudi, bend in ti?
Njihov tonski tehnik, jaz in štirje člani benda. Vozili smo se od severa Anglije, skozi Irsko, nazaj do Portugalske, skozi Italijo, po vsej Evropi. Bilo je brutalno. Bil sem povsem izžet. Popularnost benda je hitro rasla, ravno tako so se povečevali tudi prostori za njihove koncerte. Prodajal sem merch pozno v noč …
Kako dolgo je bend takrat obstajal?
Od konca leta 2016.
Turneja pa je bila 2017?
Ja … Bilo je ubijalsko. Ko sem se vrnil, sem verjetno spal tri dni. Celotno turnejo sem vozil kot zmešan.
Bil pa si še tour manager? Kar pomeni, da si moral najti prostore za spanje in poskrbeti za finance in vse druge stvari?
To je bila povsem nova raven moje službe. Pred tem sem poslal nekaj mejlov pred turnejo, zdaj pa je bilo teh mejlov res veliko. Ves razpored … Za to turnejo sem porabil en mesec dela. Nekje šest ur dela na dan. Zdaj je takšnega dela seveda še veliko več. Večinoma delam vsak dan. Tudi danes sem delal, ko smo se vozili iz Postojne v Maribor.
Plačan pa si samo, ko si na turneji?
Ja.
Se pravi, da ne moreš imeti druge službe, ko si doma? Nimaš časa za to?
Tako je. Ampak zdaj je fino, ker sem tako dobro plačan, da mi doma ni treba skrbeti. Zaslužek turneje mi za nekaj mesecev pokrije stroške.
Koliko pa si plačan, če vprašanje ni preveč drzno?
Tega ti ne morem povedati.
Ampak se splača? Je zaslužek za tako delo dovolj dober?
Za mesec dela na turneji sem plačan, ne vem, osemkrat več kot na mesec zaslužijo moji starši. Zdaj lahko z enomesečno turnejo preživim še pol leta. To leto sem s Cigarettes after sex na turneji šest mesecev.
Kaj počnejo ta trenutek, ko z njimi nisi na turneji?
V studiu so, snemajo nove stvari. Večino glasbe naredi Greg Gonzales. V Hollywoodu je kupil hišo, v kateri ima tudi studio.
Rekel si, da je bend nastal konec leta 2016, zdaj smo leta 2023?
Greg je prvi EP posnel 2012, dal glasbo na YouTube in nato ni glasbeno počel ničesar. Potem pa je logika algoritmov in naključij poskrbela, da je štiri leta kasneje YouTube Gregu začel pošiljati več in več obvestil. Zgodba gre tako, da so Cigarettes after sex EP, štiri skladbe, posneli v New Yorku na stopnicah s prijetnim odmevom in so ga zastonj dali na YouTube, ker se s posnetki ni dalo storiti ničesar drugega. Potem pa je Greg razlagal, da je štiri leta kasneje ležal v postelji, ko je na mobitel prišlo prvo obvestilo in potem še eno in še eno, v nekaj dneh milijon obvestil. V bistvu senzacija čez noč. Nato je poklical managerja in basista, da se nekaj dogaja. Spet so skupaj sestavili bend. Začeli so na založbi Partisan Records, zdaj pa imajo svojo založbo Spanish Prayers Records. Lastnik je Greg Gonzales. Pomaga tudi drugim glasbenikom. In ko si enkrat tako slaven kot Cigarettes after sex, nimaš težav z iskanjem prijateljev. Tako da tudi z drugimi posredniki, kot so distributerji, bookerji in podobno, nimajo nobenih težav.
Kje vse si bil s Cigarettes after sex to leto?
Januarja smo bili tri tedne v Aziji. Bangkok, Džakarta, Singapur, Južna Koreja, Japonska. Nato smo šli za en mesec domov. Potem smo bili na štirih festivalih v Južni Ameriki, od katerih so bili trije Lollapalooza. Sao Paolo, Buenos Aires, Santiago. V nekaterih od teh mest smo imeli še dodatne samostojne nastope. V Ciudad de México pa smo imeli še največji headlining nastop z razprodano dvorano pred osem tisoč ljudmi. Včasih je bilo na nastopih od osemsto do tri tisoč ljudi, zdaj jih je povprečno nekje od dva tisoč. To leto gremo avgusta in septembra v ZDA, največji nastop bo pred trideset tisoč ljudmi.
Kakšne pa so cene vstopnic?
Od 40 dolarjev do 60 dolarjev.
Koliko od tega dobi bend?
Ne vem.
Preko medijev se govori, da bendi v teh časih odpovedujejo turneje zaradi prevelikih stroškov. Cigarettes after sex teh težav nimajo?
Ne. Ena stvar pri Gregu je ta, da ima rad turneje. Igral bi povsod. Julija gremo v Mongolijo. Nisem opazil, da bi drugi bendi potovali v Mongolijo.
Ali te kraje predlagaš in poiščeš ti sam?
Ne, ne. Obstaja cel glasbeni ekosistem. Glavni management, ki ga predstavlja glavni manager Ed Harris in še dva managerja, eden v New Yorku in eden v Los Angelesu. Potem sem tu jaz, kot tour manager. Sem nekakšen del glavne managerske skupine, zadolžene za turneje. Potem so tu booking agencije. Prva agencija rezervira nastope v Aziji, druga v Evropi, tretja v ZDA. Imamo tudi svoje računovodsko podjetje v ZDA. Naslednja skupina ljudi skrbi za distribucijo mercha. Pri takem bendu vsi dobro vejo, da bojo zaslužili. Booking agencije vejo, da bojo nastopi razprodani. Vsi zagotovo dobijo svoj odstotek zaslužka.
Misliš, da Greg več zasluži s turnejami ali s čim drugim?
Mislim, da veliko zasluži s streamanjem glasbe preko interneta.
Streamanjem? Preko YouTube?
Ne, ne. Spotify.
Spotify? Ali ni tako, da se glasbeniki največ pritožujejo ravno nad Spotify?
Cigarettes after sex imajo okoli štirinajst milijonov poslušalcev vsak mesec. Vsak mesec jim prinese milijon dolarjev. No, ne vem, nekaj sto tisoč gotovo. Mislim, da turneje niso glavni vir dohodka. Pri turnejah gre bolj za širitev slovesa, imena, znamke. S turnejami je veliko stroškov. Moraš plačati celotno ekipo. Mene in mojega pomočnika Matěja, ki je moj prijatelj in bobnar iz mojega benda Lambda. Potem je v naši ekipi štirih ljudi še Suneil iz Londona, Indijec po rodu, ki je tonski tehnik, in lučkar Sean iz Portlanda. Zdaj so v Cigarettes trije člani, z nami štirimi nas je torej skupaj sedem.
Se pravi, da zdaj voziš, poleg tega pa še …?
Zdaj več ne vozim, v ZDA imamo avtobuse za turneje. Z Matějem zdaj skrbiva za opremo na odru. On poskrbi za bobne in zaodrje, gostoljubnost, jaz pa za avdio, mikrofone, Ableton, ker klaviaturista ni več, in za kitare in base … Moje delo je sestavljeno iz dveh delov. Eno je delo na turneji in drugo je delo, ko ni turnej. Ko sem doma, pošiljam mejle. Če so turneje, kjer se leti z letali, običajno samo preverjam in potrjujem predlagane hotele. Potem moram poskrbeti za cestni transport. Razpoložljive finance morajo pokriti stroške prihoda v predvidenem času od letališča do hotela, od hotela do dogodkov in podobno. Preverjam tudi tehnične stvari. Kakšna oprema je potrebna in kako jo prepeljati. Imam štiri različne Excel liste, kaj je kje potrebno. S potovalno agencijo se menim o razporedu potovanj, kateri leti so najbolj primerni in katere izbrati. Pomagam si z aplikacijo, ki se ji reče Master Tour. Zadolžen sem za sedem ljudi.
Si po turnejah še vedno izžet, kot si bil prej, ali je kaj bolje?
Zdaj je mnogo bolje, ker imamo na turnejah tudi veliko prostih dni, za katere sem enako plačan. Smo v hotelih s petimi zvezdicami. Lansko leto smo potovali v Abu Dabi in Dubaj, kjer smo imeli recimo proste tri dneve. Plavanje v bazenu, hrana, pijača, vse plačano. Ampak še vedno vsak dan delam. Ob bazenu me čaka moj prenosni računalnik.
Pa si sebe dolgoročno predstavljaš na takem delovnem mestu?
Ne vem. Učim se. Ta bend tako hitro raste, da nimam časa razmišljati o drugih stvareh. Na vsaki turneji je kaj novega. Več in več stvari. Začel sem kot voznik. Poleg mene je bil samo še tonski tehnik. Vozili smo se po Evropi. Zdaj imamo pa v ZDA dva avtobusa za turneje in kamion. Tam ekipa nima samo štiri člane kot pri turnejah z letali, ampak nas je zaradi vožnje in drugačnih zahtev petnajst. Če smo z avtobusi, ekipa sicer spi na avtobusih, člani benda pa še vedno v hotelih.
Ti je tvoje delovno mesto všeč?
Ja, všeč mi je. Služba polna izzivov. Veliko potujem, doživim marsikaj. In ko vidiš, kako je uspel koncert z osem tisoč ljudmi in si bil sam pomemben del tega, da se je dogodek zgodil, je občutek res čudovit. Precej drugače kot pri delu v tovarni, kjer ne vidiš rezultatov svojega dela.
Bi ob takem delu lahko imel družino?
Ne, težko je. Prvih nekaj let turnej nisem imel partnerice. Zdaj jo imam, ampak ni lahko. Začela sva hoditi, ko sem še delal v domačem mestu, v usrani tovarni. Ko je bil Covid. Delal sem v Stabilo tovarni, kjer delajo flomastre in kulije. V laboratoriju sem testiral in skrbel za pravo razmerje sestavin za črnilo.
Precej drugače kot biti na turneji s Cigarettes after sex?
Delo za posrat. Zahtevajo pa univerzitetno diplomo.
Pri organizaciji turnej za Cigarettes after sex te verjetno nihče ne vpraša za univerzitetno diplomo?
Ah, kje. Sem se pa vseeno na univerzi naučil učinkovitosti in sedenja za prenosnim računalnikom. In discipline, ki jo zdaj potrebujem.
Za zdaj pustiva Cigarettes after sex. Imaš tudi svoj bend Lambda?
Začeli smo 2014, naslednje leto bo deset let.

Glasba je torej tvoja ljubezen, ali to drži? Rad igraš in imaš svoj studio?
Drži.
Koliko časa že imaš svoj studio?
Okoli dve leti. Večino denarja, ki sem ga zaslužil na turnejah, sem vložil v svoj studio. Studio imava jaz in moj prijatelj iz domačega kraja. Jaz se ukvarjam bolj z opremo, on pa bolj z miksanjem. Nisva pa profesionalca. Ne služiva s tem.
Lahko pa recimo posnameš svoj bend?
Ja, naslednji album bomo snemali naslednje leto.
Kako si začel z glasbo? Kako si se zaljubil vanjo?
Moj oče je klasični roker. Naš dom je bil poln glasbe. Ko so bile pri nas še ruske enote in ruska represija, do plošč praktično ni bilo mogoče priti. No, moj priimek je Faschingbauer. Sorodnike imamo v Nemčiji in Avstriji. Moj oče je govoril samo nemško do svojega drugega, tretjega leta. Odraščali smo z mojo prababico. Ona je govorila pol češko in pol nemško. Živela je tu, kjer jaz še vedno živim, v Češkem Krumlovu, ki je bil del Sudetov, nekoč dela nacistične Nemčije. V našem bendu imamo trije člani od štirih nemške priimke. V sedemdesetih in osemdesetih so moji imeli možnost potovati k sorodnikom v München. Tam je moj oče kupoval plošče Abbe in The Beatles. Bil je tudi velik oboževalec Kiss. Imel je vse njihove plošče. Ko sem bil majhen, sem čutil, da moram poslušati Kiss, ker so bili tako zanimivo naličeni. To je moj prvi stik z glasbo. Kiss, The Beatles in Queen. Klasični rock.
[V kombi vstopi Tomáš, kitarist Lambde.]
Potem si začel igrati kitaro?
Ko sem bil star deset let, sem si zaželel igrati kitaro in oče mi je pokazal osnove.
Kako je prišlo do nastanka benda Lambda?
Pred Lambdo sem imel bend Poslední záhryz, ravno tako inštrumentalen, s člani iz istega kraja, vendar ni bilo neke zagnanosti. Jaz sem si kot najmlajši v bendu želel igrati v Pragi in drugih krajih, a njim ni bilo do tega. Po petih letih ždenja v prostoru za vaje in ustvarjanja ničesar mi je bilo dovolj in sem bend zapustil. Tako sem ustanovil bend s svojim najboljšim prijateljem Václavom, s katerim sva hodila skupaj v osnovno šolo. On do takrat ni igral nobenega inštrumenta in se je tako zaradi mene začel učiti igrati bas. Začela sva sama in povabila Matěja, ki je igral bobne v drugem bendu, na naslednjo vajo pa je prišel še kitarist Tomáš. Bend je nastal hitro. V pol leta smo v Pragi igrali kot predskupina Belzebong.
Morda neumestno vprašanje. Pred Češkim Krumlovom, vašim domačim krajem, majhnim srednjeveškim mestecem, ki je prava paša za oči ob opevani reki Vltavi, me je presenetilo, ker nekaj kilometrov vožnje nisem videl drugega kot ljudi azijskega videza?
Češki Krumlov je drugo najbolj obiskovano mesto na Češkem. Tam je ogromno turistov. Rusov, Tajvancev, Kitajcev.
Meni se je zdelo, da ti ljudje tam živijo.
[V debato se vključi Tomáš, ki je dotlej zadaj v kombiju dremal.]
Tomáš: Ja, ampak to je … V osemdesetih … mislim, da takrat, se je dogajala neka bratska zadeva med Češko socialistično republiko in Vietnamom. Zato je prišlo nekaj Vietnamcev, ki so pri nas študirali in tu ostali.
Filip: Začeli so prodajati poceni tekstil, zdaj pa imajo restavracije, nočne tržnice, kamor greš lahko po cigarete in pivo.
To sprašujem, ker me zanima, če je tudi kakšna možnost za glasbeno sodelovanje?
Filip: Vietnamska skupnost je na Češkem precej zaprta vase. Tako se mi zdi.
Kako velika je vietnamska skupnost?
Filip: Nekaj tisoč.
Tomáš: Jaz bi rekel okoli dvajset tisoč. Moja prijateljica ima otroka z nekom od njih. Mislim pa, da je on že bil rojen tu. Naslednja generacija. Ti ljudje so zdaj v bistvu Čehi.
Kje pa so ženske v glasbi?
Filip: Na Češkem so v bendih večinoma moški.
Zakaj je to tako?
Filip: Ne vem. Kako je v Sloveniji?
Enako.
Filip: No, saj se tudi na Češkem najde kakšen ženski bend. Vendar je to večinoma povsem ženski bend, ali pa nič.
Sta se kdaj spraševala, zakaj je to tako? Po eni strani se zdi vse samoumevno, po drugi pa … Zakaj ne bi bilo več Vietnamcev in žensk v bendih na Češkem? Je to nekaj, kar bi bilo potrebno zavestno spremeniti? Ali se bodo take spremembe pač zgodile po nekakšni naravni poti? Bi bilo vredno delati na tem recimo temu utopičnem projektu, ali pa je po drugi strani spet tako težko imeti bend, da se nima smisla obremenjevati povrh vsega še s takimi vprašanji?
Filip: Mislim, da ljudi ne moreš prisiliti, da bi igrali v bendu. Odvisno od okoliščin. Res ne vem.
Tomáš: Se spomniš, Filip, ko smo se pogovarjali, kako je največji del turnej sestavljen iz sranja, scanja, prdenja, kozlanja … [smeh] Predstavljaj si, da imaš v bendu žensko. In bi potem moral zadrževati prdce in ne bi smel govoriti takih šal, ker bi potem ona rekla, o moj bog, nehajte s tem, obljubite mi, da se ne boste več obnašali kot prašiči?
Moral bi spoznati mojo ženo! Ona je popolna za take neumnosti.
Filip: Turneje niso lahka stvar, to je gotovo.
Tomáš: Kar se tiče Vietnamcev, so zdaj popolnoma integrirani. Mogoče samo njihovi starši ne želijo, da bi se njihovi otroci igrali rock zvezdnike. No, pravzaprav je eden največjih bookerjev koncertov na Češkem eden od teh otrok. Vem, da je pripeljal Slipknot in da dela za Rock for People festival.
[The Canyon Observer po več kot eni uri končno zaključijo svojo tonsko vajo, potem ko so že tako eno uro zamujali, zato Tomáš odide v dvorano, da bi se pripravil na nastop. Lambda ta večer, kot je bilo že rečeno, v Mariboru namreč odpira Solar Pulse Music Festival.]
Vrnimo se nazaj k Lambdi. Kakšna je razlika med Lambdo in Cigarettes after sex? Si predstavljate Lambdo na njihovem mestu?
Filip: Ne. Primerjaš dva popolnoma različna svetova. Mislim, da Lambda dela dobro glasbo, vendar ne tako, ki bi privabila veliko ljudi. To je glasba za bolj zaprto sceno. Ne predstavljam si, da bi s svojim bendom igral na festivalu Lollapalooza v Braziliji.
Kakšen je sploh smisel obstoja bendov, kot ste vi in mi?
To je zate. Za užitek. Za zabavo. Ne bi se zdaj pogovarjala, če ne bi igrali.
Misliš, da smo tovrstni bendi mogoče vseeno celo pomembni tudi za bende, kot so Cigarettes after sex? Naj pojasnim vprašanje. Ogromno ljudi se ukvarja z glasbo. Večina dela zastonj, iz ljubezni do glasbe. Tudi oboževalci. Ljudje, ki morajo delati, da kupijo vstopnice in podobno. Vsa ta raznolika druščina potem tvori nekakšno živo omrežje, iz katerega vse raste. V Sloveniji imamo veliko pogovorov okoli takih stvari. Danes igrate v Gustafu sredi Maribora, v alternativnem prostoru s političnim nabojem, ki bi ga nekateri radi zrušili, vsaj umaknili na obrobje. Veliko ljudi je moralo prostovoljno delati, da je ta prostor zaživel. V družbi pa se govori več in več in samo o denarju in profitu. Tudi v glasbi. O poslu, kako se promovirati in podobno, da bi glasbenik uspel v ekonomskem smislu. In vedno manj o solidarnosti, o užitku, zabavi, občutku svobode, delu za skupnost.
Mislim, da ti dve stvari sobivata. Če ljudje ne bi imeli možnosti videti vsakdanjih nastopov za majhen denar, kot jih bodo lahko videli danes, potem se tudi verjetnost potencialnega obiska večjih in dražjih koncertov, kot so tisti od Cigarettes after sex, precej zmanjša. Na tovrstnih prireditvah, kot je današnja, najlažje prideš do izkušnje živega nastopa. Ko si mlad, nimaš štiridesetih evrov, da bi videl Cigarettes after sex.
Ne vem, kako je na Češkem. Pri nas je zelo pomembno za bende, kot je vaš, da damo prispevek sceni. Da scena deluje. Ne razmišljamo samo o sebi in svojem bendu. Razmišljati moramo tudi o drugih, da scena ne razpade, da ohrani smisel, zagnanost in take stvari. Skozi najrazličnejše eksperimente, včasih naravnost neumne, utopične in sramotne, se trudimo ohranjati vzdušje za glasbeno ustvarjanje. To se večkrat konča v konfliktih. Kar je vseeno bolje kot nič. Važno, da kri vre, da se dogaja. Pa še nekaj je. Prostori za koncerte so večinoma državno subvencionirani skozi razne razpise, zato moramo za pogajalsko mizo prinesti vse možne argumente, da se stvari ne bi skazile. Slovenija je premajhna za neodvisni glasbeni posel.
Na Češkem skoraj nič ni državno subvencionirano. Tam ni prostorov, kot je MC Postojna; majhnih prostorov, kjer dobiš plačan koncert, tonskega mojstra, hrano in še prostor za spanje. Ko igramo v Pragi, večinoma sam najamem prostor. Za to plačam od 100 eur do 250 eur. Običajno je v to vključen še tonski mojster. Delal sem koncerte za 1000mods, Drone Hunter in podobno. Bendi mi pošljejo mejl, jaz poiščem prostor, ga plačam, poskrbim za bend, hrano in spanje. Na koncu dobim svoj odstotek od prodaje vstopnic, vendar sem večinoma v minusu, ker ni dovolj ljudi.
Kaj imaš od tega?
Rad imam glasbo, ki jo igrajo. Pripeljem nekaj novega v Prago. Dobim pa tudi kontakte za naše nastope, s čimer mi bendi vrnejo uslugo.
Ali veš za kakšen državno subvencioniran prostor na Češkem?
Ne.
Z vami smo imeli kakih sedem koncertov po Češkem in za vse te koncerte si moral plačati?
Nobenega od teh koncertov ni organizirala oseba iz prostora, v katerem smo igrali. Vse je organiziral nekdo, ki je moral prostor najeti. Ti ljudje so plačali prostor in še nas.
Skoraj vsi ti koncerti niso imeli skoraj nič občinstva, torej so plačali, da bi videli nas?
Ja.
Neverjetno. 100 eur na bend. Kaj je z njimi narobe?
Jaz sem počel isto. Spomnim se, kako sem organiziral The :Egocentrics iz Romunije.
Na vašem koncertu v Postojni mi je naš bobnar na mobitelu kazal sliko njihovega albuma, ker ga spominjate na njih!
Imel sem 250 eur minusa, ker je prišlo le kakšnih trideset ljudi. Plačal sem klub, tonskega tehnika, hrano in hostel za bend.
Torej je cela množica ljudi, ki ne samo da delajo stvari zastonj, ampak celo plačujejo za njih?
Ja, ja.
Ampak vaša tokratna turneja pa je subvencionirana! Rekel si, da ste zanjo od države dobili 1200 eur.
Za to je zadolžena agencija za glasbeni izvoz imenovana SoundCzech, ki podpira in promovira aktivnosti češke glasbene scene na tujem.
No, to je podoben sistem kot pri nas. Neprofitna organizacija, ki je državno subvencionirana in mora z argumenti prepričati državo, zakaj bi bilo dobro, da Lambda igra na tujem. Ampak vendarle, ko se s tabo pogovarjam, se mi zdi, da ti niti na pamet ne pade, da bi kaj takega lahko poskusili tudi na drugih področjih. Recimo pri subvencioniranju prostorov za koncerte. Kot da je ubadanje z državo in subvencijami na povsem drugi ravni, izven dosega običajnega glasbenika ali ljubitelja glasbe?
Mislim, da je zelo prezgodaj, da bi na Češkem poskusili kaj takega. Ker se mi zdi, da je Slovenija precej pred nami. Vi dobivate plačane nastope in se sprašujete, kako bi stvari celo izboljšali. Nam to sploh ne pade na pamet. Mi samo upamo, da bomo sploh lahko igrali. In da bo mogoče na koncertu kakšen obiskovalec. Nismo na točki, da bi lahko upali na kaj več. Po revoluciji se je veliko spremenilo in še vedno iščemo način, kako bi postavili vso to underground sceno.
Kako je bilo glasbenikom v prejšnjem sistemu?
Bili so nekakšni državni glasbeniki, ki jih je kontrolirala komunistična partija.
Kaj pa bend The Plastic People of the Universe?
Oni so bili eden od glavnih underground bendov, vendar jim ni bilo dovoljeno igrati. Njihovi koncerti so bili skrivni in jih niso smeli oglaševati. Sredi ničesar. In ko je policija zvedela za njih, so jih pretepli kot pse.
Ali The Plastic People of the Universe danes Čehom kaj pomenijo?
Meni njihova glasba ni nekaj, ampak cenim njihov način razmišljanja in delovanja.
V Sloveniji imamo sedaj muzejske razstave o zgodovini in pomenu punka v Sloveniji. Imamo bend Laibach, ki je izšel iz te scene, vplival na Morbid Angel, Type O Negative in Marilyna Mansona. Torej bend, ki je celo svetovno uspel, tudi komercialno. Tako da ima punk pri nas kljub svoji anti-nacionalistični retoriki celo nekakšen državotvoren pomen in je paradoksalno tudi zaradi komercialnega svetovnega uspeha Laibach za marsikoga vir nacionalnega ponosa. Ali pri vas ni absolutno nobenih takih čustev in razprav o pomenu benda The Plastic People of the Universe?
Definitivno je. Vendar je okus običajnega Čeha za glasbo porazen. Ljudje na Češkem večinoma poslušajo radio, na katerem se vrtita samo dve vrsti glasbe, novo sranje ali pač staro, oldskul sranje.
Misliš, da glasbeni okus češkega človeka še vedno najbolj krojita radio in televizija, ali zdaj vseeno bolj internet, YouTube, Spotify?
Starejšim od štirideset še vedno radio in televizija, tistim mlajšim pa bolj TikTok in Instagram zgodbe. Mislim, da TikTok vedno bolj vpliva na to, kaj mlajši ljudje poslušajo.
Kako Cigarettes after sex razmišljajo o tem?
Cigarettes after sex so zelo prisotni na TikToku. S tem se jim sicer ni treba nič ukvarjati. Običajno nekdo njihovo glasbo prilepi na kakšno trendi sranje in si potem ljudje sami med sabo delijo takšno vsebino.
O tem govorim. Običajni ljudje, ki delajo uslugo glasbi iz ljubezni. [smeh]
Običajni mlajši ljudje!
In kako Lambda gleda na to?
Mislim, da nismo bend, ki bi pasal v ta kalup. Moč naše glasbe je v živih nastopih. Posnetki so ena stvar. A ko jih slišiš, in isto je z Jeguljo, ko poslušaš posnetke v avtu, si rečeš, jebeš to! A ko zadevo vidiš v živo, je precej bolje.
Okej, zaključujeva. Se opravičujem za dolžino pogovora. Želim ti lep nastop. So The Canyon Observer že končali s tonsko vajo?