Barking Jacqueline – Cut The Wire (samozaložba, 2022)

Pride čas, ko si mora človek izstaviti zapozneli račun za nestorjeno delo, za katero je bil prepričan, da ga je spravil že pod streho, kar bodo danes poosebile naslednje vrstice, namenjene kontemplaciji o glasbi, eksperimentu, drznosti, korakih naprej in korakih v stran ter predvsem prekletstvu druge plošče. Vse se zgoščuje okoli imena, ki sem ga prvič slišal pred štirimi leti – Barking Jacqueline – triu s progresivno groovie podnoto, ki se mi je nenadejano prikradel v male možgane s potentno, hrupno, mastno in izvrstno ploščo Over The Green Horizon. Bend, ki ga sestavlja temelj števila tri in v formi kemične naveze basa, ki mu streže Roman Milek, sicer dobro znan in slišan iz bendov S.F.U., Bombastik, Marko Skače, malce manj iz zasedb Nismo bli mi in Justin’s Case, ki je za bobne s svojim basom zvabil priležnika in spremljevalca Ali Ena, pa tudi akrobata na opnah v zasedbi Ego Malfunction, Miladojka Youneed, Lolita in še čim, ritmika Mirsada Šabića, manjkajoči člen kitare pa je dopolnil šeststrunar zasedbe Juž’na in Red Fuel, Luka Gramc. Že slišana in preverjena kombinacija treh izkušenih descev je spletla intrigantno, izzivalno, mastno ploščo, ki si je zaslužila brez nadaljnjega oceno +5 in to z razlogom. S kemijo, z drznostjo, ostrino ter primusovskimi prijemi, ki jih na naši strani Alp še ni bilo slišati. Vsaj ne način, kot so si ga za svoj modus operandi postavili možje glasbene postave. Ne bi moglo biti bolje, a po tako visoko postavljeni letvici je bilo logično, da bo druga plošča ocenjevana s toliko bolj zvišanimi kriteriji, ker se nivoja ne sme spuščati. In pri tem je bil odmerek potu, kocinjenja in zvočne intrige v drugo, roko na srce, manj izzivalen in šampionski kot tri leta prej …

Da ne bo pomote – Cut The Wire je pedanten izdelek, na katerem se v centralni nervni vod zliva vsega osem novih avtorskih skladb, ki po formi, ritmu, dinamiki, bravurah, vonju in okusu sledijo v prvo začrtanim linijam, a z bistveno razliko – bend je opustil sonično ostrino ter poskusil svoje konture poiskati v precej bolj zvočno ogolelem izrazu, v katerem se vidi, sliši in otipa več, se pa izgublja psihedelični privlak in misticizem, ki ga je prvenec definitivno premogel v obilju. Cut The Wire poskuša biti bolj spoliran. Po prvem uvodnem skoku s plesno piskajočim retro funk – alter psihizmom skladbe Intro, na kateri se po masivnem Romanovem Basu in poskočno, a premalo izstavljenimi Mirzetovimi bobni prikradejo v kontekst še mikro dodatki sintesajzerja ter tipajoče minimalistične kitare z le eno shematsko figuro, se znajdemo v novem digitaliziranem svetu dogodja. The Legacy Of The One Who Still Believes je distopičen, post kovidovsko zastavljeni zvočni golaž mastnega, a precej manj popačenega basa, kristalno čiste in premalo umazane kitare ter na senzualni noti izvrstno postavljenih, a spet produkcijsko preveč utišanimi bobni. Kot bi bend naredil korak proč od masivov in Primusov ter bi si za kompendij preigravanja postavil Rushe, jazz core, Melvinse ter v celoto dodal še ščepec bluesa in si prizadeval za bolj radio friendly konture. Retro sound, kot bi ga izcejali iz časa poznih osemdesetih ali zgodnjih devetdesetih je preveč rezek, premalo globok, premalo resonira, da bi udaril v center občutja v prvo, s čimer je produkcija oklestila preveč masti, umazanije, preveč žmohta, kar je pa ostalo na pladnju pa je zvočno preveč ogoleli sonični podhranjenec, ki bi bil lahko potentnejši, če bi se na dobro zastavljenih kosteh pustilo več masti in mišic.

Nedvomno bend ima potenco in zmore več, kar dokazuje meni najboljši izdelek plošče – dinamično prodorni Chasing Shadows, ki nudi vse tisto, zaradi česar imam ta bend tako prekleto rad. Dinamika, virtuoznost, prava mera psihotičnosti, bi pa po prstih krcnil tistega moža, ki je preveč čistil, brusil in procesiral končno podobo skladbe ter tišal zvok tam, kjer ga ne bi bilo potrebno (zato bi morda kdaj le veljalo riskirati kak novec več ter pred finalom pustiti za konzole kakega profesionalca, ki je verjetno bolj vešč in sliši kako stvar bolje kot jo to sliši človek, ki je glasbo spisal sam …). Ne kritiziram, saj je končni rezultat sicer korekten, a mu je vzeta tista dimenzija več, ki vsaj v mojih ušesih šteje več ter dela razliko med vrhunskim in povprečnim zvočnim izdelkom. Tega, žal, ne popravi niti po imenu obetavni Elevate z lepimi večglasji in Claypoolovim magic touchom, čeprav so fantje stavili še na kaj več (denimo na King’s X in kakšne Living Colour, je pa res, da se v kemiji tria lajajoče Žakline zgodi še tisto odfukano dobro, ki je bilo precej bolj nebrzdano nekonformno, kar je v diskografiji Primusov toliko bolj evidentno.

OK, ni za splošni okus povprečnega Janeza, saj ta Kranjski Janez doživlja erekcijo ob harmonikah, ko pa je pri rocku, so vrhunec Zmelkoow, Mi2 in Siddharta ter Big Foot Mama, vrhunec alternative pa je čudaštvo, ki tega povprečnega klišejskega nebodigatreba sili za šank na debate v bistvu nepomembnih stvareh ter, kakopak, pogrošnih reality showih na malih ekranih, za katere Roman iskreno zapoje »fuck you all« še bolj z nadaljevanjem. Bend zaplava v spontani free jazz z lastno nekonformno improvizirano tehniko preigravanja basa, bobnov, kitare ter Romanovega odfukanega vokala, ki si dovoli biti ravno prav navihan, samosvoj, narativno originalen, po kateri je časovnica dogajanja nepomembna. Vse, kar šteje, je zgolj feeling in slednjega v celoti ne manjka. Izvrstnost bi bila lahko seveda še boljša in prodornejša, a zaradi prej navedenega razloga moje frustracije, tega žal ni. Mental Disorder je tako preveč v coni komforta, bend pa dela svoje zvočne akrobaciji na manjši višini kot so to počeli pri uvodnem debitantskem mimohodu. Zgodba o coni ugodja, safety netu ter nehote samostojno sabotiranem DIY projektu pride tako do morda centralnega temelja druge plošče. Naslovni komad Cut The Wire ne razkrije problema in ne da odgovorov neposredno, je pa v funkoidni igri čutiti strast, željo leteti višje, nekontrolirano, a se produkcijsko zgodi podobno kot na plošči RHCP, kjer je svojo strast do kompresije in preozkih meja soničnega dramoleta izkazal George Clinton. Žal tega občutka ne popravi niti sicer zvočno bolj progresivni in bolj grmeči Tyranny Philosophy, ki dokazuje, da ima bend dobre ideje, veliko dobre glasbe, mora pa pogosteje pogledati na notranji idejni kompas ter narediti namensko korak naprej, proč od ideje, da zmore vsak vse in da ni potrebe po zunanjih elementalih, strokovnih drugih mnenjih ter diagnostiki, ki bi morda centrirala stvari tako, da bi ne samo pile vodo, temveč bi ponudile tisto nekaj več, zaradi česar bi danes namesto povprečnosti govoril in pisal raje o novem presežku, novem odlomu, novi ekstazi. Sklep s kvazi Outrom, ki je larpurlatističen in sam sebi v namen ne bi niti komentiral, ker, da, včasih in nemalokrat je manj precej več in, da, ni vse zlato, kar se sveti, tako ni vse komad, kar se daje na ploščo.

OK, pa smo pri sklepu, ki je jasen in iskreno namenjen temu, da se naredi nekaj koristnega, konstruktivnega, boljšega za vnaprej. Leta 2023 morda res premoremo več tehnike in več znanj, kot se je tega premoglo tri ali štiri decenije nazaj, se je pa v vmesnem času zgodilo toliko dobro sproducirane in kakovostne glasbe, da vsak le malce kritičen poslušalec zna ločiti zrno od plevela in odločne zadeve od tistih, ki letijo pod prečko šampionov. Barking Jacqueline pri tem s ploščo niso streljali vse mimo tarče. Glasba, ki se jo sliši v celoti, je izvrstna, prodorna, si pa zasluži drugačen produkcijski tretma, več produkcijske prevetrenosti in ne zapiranje v tiste obrtniške okvirje, po katerih se gleda le toleranco zvočnega signala na ekranu, ne sliši se pa, kaj se s kompresijo in klesanjem izgublja. Izgublja se esenca, izgublja se duša, mojo, power, vse tisto, zaradi česar glasba kocini (ali ne). Predlagal bi dvoje – bodisi to, da se prvinske komade da na novo produkcijsko obdelavo nekomu drugemu in v drugo ne bi šparal s sredstvi, ki bi jih namenjali producentu, saj slednji lahko naredi veliko boljšega, dobrega, vrhunskega, zaradi katerega bi bila plošča boljša. Druga opcija je ta, da se slišano tretira kot namenski eksperiment in se z albumom ne obremenjuje preveč ter se več doživi v živo. Nekako tako, kot so to počeli Grateful Dead, ki so veljali za odličen koncertni bend z zelo podpovprečnimi albumi, ki niso dajali pravega vtisa o tem, kaj bend dejansko predstavlja. Slednje bi sam tretiral z veliko mero previdnosti, saj se pod velik vprašaj postavlja kredibilnost tako inštituta snemanja, izdajanja glasbe kot tudi pod vprašaj postavlja dejstvo, ali bo cilj zasejati glasbo med ljudi dejansko kakovostno dosežen. V dobi Google dohtarjev in vsevedov, v dobi umetne inteligence in pomanjkanja kritične misli ter resnično poglobljenega diskurza dvomim da. Tako na tem mestu iskreno dajem bendu Barking Jacqueline oceno +3 s pripisom, da se morda lotijo popravnega izpita, saj verjamem, da so zapisani odličnosti. Morda v tretje. Pustimo času čas.