O evoluciji, predikatih kakovostne glasbe, produkcije ter dometu domače produkcije je bilo mnogo povedanega ter napisanega, še vedno pa se mi dozdeva, da se medijsko v prvi plan postavlja vse prevečkrat nekatera imena, ki si morda toliko hvalospevov in pozornosti ne zaslužijo, na resnično kakovostne in raziskujoče rapsode glasbe z globino ter večdimenzionalno razsežnostjo pa prevečkrat pozablja. Da, tudi zato, ker živimo v dobi instanta, hipne potešitve ter enozložnih povedi, precej plitek nivo navidezne globalne večine pa ne daje upanja, da bi kakovost, poetika in melos glasbe, ki ne pristaja na kompromise ter submisijo tem imperativom komercialnega lahko kakorkoli pričakovali v polju osrednjega, predvajanega ter propagiranega na radijskih valovih. Dobro, Regen, Koala Voice, občasno Katalena in Melodrom so dobili svoj prostor na osrednjih radijskih valovih ter pogosto tudi v prime time času oddajanja, veliko pa jih je ostalo premalokrat slišanih, zategadelj pahnjeni v subverzivo čakajo, da jih nekdo odkrije ter se zgodi čudež, recimo temu tako. No, morda komercialni uspeh in prepoznavnost nista osnovni del, srčika bistva zasedbe Blu.Sine, a po 14-letni konsistentnosti, treh kakovostnih studijskih izdelkih ter glasbi, ki zleze pod kožo na sebi lasten in razpoznaven način je jasno, da kakovost ni vprašljiva, bolj je tu vprašljiva nezdružljivost s splošnim okusom in normami mainstreama. No, vprašljiva … ̶ meni je ljubljanski kvintet z melanholijo okusno semplanega temačnega skoraj goth rocka, popa, poezije, resnično kakovostne alternative prav zato blizu, zato je bilo poslušanje 1. junija izdanega ter še nikjer reklamiranega albuma Tree nuja, ki sem ji z veseljem naklonil svoj čas in vso pozornost.
Devet avtorskih skladb že po prvem poslušanju ne spušča nivoja, ki so jo zastavili s prvencem Can You Hear In Colour, pred štirimi leti z izjemnim nadaljevanjem in nadgradnjo plošče 10. Bend je kakovostno zorel, se dopolnjeval, aktivno iskal (in našel) svoj glasbeni podpis, signaturno razpoznavni melos, morda skrivnostno začimbo, s katero se lahko definira in aktivno predstavlja lastno plat glasbenega orisa sveta. Ta svet je sanjav, melanholičen, poln kontrastov sivine, črnine, nokturalne teme, predvsem artistične radovednosti, ki se ne zadovoljuje s poustvarjanjem že povedanega in napisanega. Zato so v letu 2023 prej dobro znani znanci (Žiga Kroflič na kitari in teraminu, Urška Bajec na vokalu in klaviaturah, Bor Hodžič na basu in Darian Kocmur za bobni k sodelovanju ter skupinski kolektivni kreativni igri povabili še Žigo Četrtiča s klaviaturami, trobentača Žana Florjanca, Miho Šinigoja na čelu ter njegovega brata Tomaža Šinigoja na violini in hangu (oba sicer znana iz konteksta zasedb JazzOud Quartet in Nova Schola Labacensis). Rezultat je produkcijsko prefinjena plošča Tree, s katero se v sferi pojavnega lepo nadgrajuje koncept preteklosti.
Na parabolo senzualij z dobro znano kitaro ter meditativnega zvoka se krasno druži zvok ravno prav dodane trobente. Brez odmeva je krasna uvertura, krasna emocionalna vinjeta, ki inkapsulira bistvo in domet benda. Temna kontura Urškinega vokala šepeta, boža in se filozofsko povprašuje o teleoloških, ontoloških vprašanjih bitja in eksistence. Krasno večglasje, melos sicer prej že raziskanega zvočnega izraza, cinematika, duhovni in zvočni film, soundtrack sveta ostaja podoben, enako spektralen in podobno zveneč, kot sem se ga nalezel na predhodni plošči. Produkcijsko popoln in podobno zveneči vsiljenček, le 24 sekund dolgi Haiku z zvenom kristalno jasne, sladke in spevne kitare ter Urškinega vokala, ki v metriki japonske izpovednosti odpoje le: »Spomnim se, takrat / Iskala sem svetove / Danes sem dovolj« zadosti s suspenzom povedanega vsemu ter odpre polje za več udarnosti, več bobnov, klaviatur, več kontur skladbe Spet. Poetika benda koketira zvočnim kolažem preteklosti, repetitivnost, ponavljanje, zvočna meditacija, v kateri se lepo penijo krasne kitare, Žiga pa si da več prostora za solažo, s čimer konture spominjajo na tisto prej, a z dodatki, koraki naprej. Kar pretrese, ni inovativnost kontur, ki spominjajo na S filtrom, kar sem nekoč že napisal, temveč to, da bend igra svojo dramaturško igro režijsko popolno in dovršeno, na sebi lasten način. Vsebina je jasna, sedaj že dobro znana, kar impresionira je prefinjenost končne izvedbe, s katero Blu.Sine produkcijsko, čeprav gre za DIY produkcijo, ne pristaja na kompromise, polovičarstvo ali zvočni manjko niti za en sam hipec.
Teramin, krasna manipulacija, jazz, privid nočne atmosfere, diha mesta in potapljanja v nočne luči prinaša več dinamike in utripa s skladbo Ne zaupam se. Krasni dodatek klavirja, violine, solaž, odpiranja registrov, prek celote pa debele plasti reverba, koprena hipnotike, ki jo prizemljuje pastelno obarvani Urškin glas s svojim spevom o podobni pratvari. Vsi smo iz podobne strukture mesa in krvi, prek katerih preseva duh eonov in atomska struktura zvezdnega prahu. Ritmično igrivi in izzivalni Stroboskop prinaša več poigravanja, bend pa poje svojo vinjeto klicu odra, emocionalnega preboja odštevanju časa z ritmom in melodijo. Naboj lepo nasičenega zvoka, ki z odmevi trobente prikliče v podzavest eksperimentalnost Milesa Davisa, privid potopljenosti pod gladino ocena, v katerem svojo pesem pojejo kiti. Krasna alegorija in učinkovita zvočna igra, pravzaprav sinergija vseh popolnih gradnikov sili k temu, da priprem oči ter se pustim topiti v trenutku, ki odnaša fizično daleč proč od tu in zdaj, v fiktivni svet sanjskega, ki ni nič manj stvaren od »stvarnosti« hitenja, naglice, živčnosti, hipne ekstaze, preprostih vzorcev, ki degradirajo pojem nadgradnje, dinamike, dogodja. Blu.Sine si jemljejo čas, da se poigrajo z njim samim. S skladbo Čas semplano, plesno, na sebi lastnem trpkem tripu, a z več spet prisotne trobente ponudijo novodobni mariachi tango, s katerim razlivajo in penijo esenco časa, ki ga nikoli nimamo, temveč ima in jemlje čas nas. Piski, tempo, ritem. Tempus fugit … In pri tej odštevanki je v kontekst perfektno dodan komad Odsotnost. Eksperiment, minimalija, ki se poigrava z zvokom, poezijo, pripovedjo, ki sugerira meglice novembrske Ljubljane ter ohlaja to kuliso fenomenološko polje estetske izvzetosti od masovnega do stopnje kristalizacije. Naslovno Drevo je tu korak naprej, pravzaprav proč, vstran od jedra človeštva ter si, vnovič, utira pot prek puščavnega sveta, v katerem je lahko človek sam v množici, na kontemplativno močen, magnetični način. Zato, da se lahko kot finalno dejanje tega impozantnega izdelka s skladbo Jaz ne vem. Kako lepo zazveni Urškin vokal, ko gre ter se dopušča let v malce višje registre. Poleg pa zven kitare, pritrkavanja in podkrepitev z godalno sekcijo. In v celoti povedano bistvo o izgubljenosti v času in svetu, kjer je sodobni aktualni človek še bolj izvzet naravi in emocijam, ki so postale odvečne.
Pravzaprav soglašam s tem, da smo v dobi preobilja simultano prekleti kot tudi blagoslovljeni. Čas, ki smo mu priča in ki nas vodi, je poln imperativa hitenja, naglice, morda zato toliko bolj površnosti in plitvim zadevam, modrim ali rdečim tabletkam, pri katerih bi vsi vse takoj, na en mah, tu in zdaj, evolucija pa postane bolj kot napredek, korak naprej, regresija. Tree je pri tem uporni izdelek, ki ne pristaja na kompromise in zato je toliko bolj vreden sleherne sekunde, slehernega trenutka, da se tisti, ki je voljan in željan dobrega, drzno poglobi in pusti maziliti s popolnim zvokom. Popolnim na sebi lasten, okusen način, kjer v recepturi ne manjka nič, vsa čarobnost pa se bolj kot na ravni racionalnega in vnaprej določenega ter določljivega dogaja na nivoju subtilnega, neizrekljivega, božanskega, ki se prepoznava ter razodeva v zvoku in skozi sinergijo ljudi v resonanci. V resonanci zvenijo ter zapojejo besede, strune, les, opne, v resonanci zadrhtijo srce in duša in čuteno dobi svoj polni horizont, svoj resnični domet. Pri slednjem je merilo le človek sam, z vso svojo odprtostjo, travmami, voljo po odpiranju kanalov, ki pa so v primeru Blu.Sine ter njihovega tretjega ploščka oblegani na pravi, stihijski način, ki mu ne morem ne izreči dobrodošlice. Bravo, plošča je perfektna in kaj več si niti nismo drznili želeti, dobili pa smo vse in še več. Želim si le, da bi bili ti biseri resnično vrednoteni tako, kot si zaslužijo, a je zgodba o biserih in svinjah, žal, del neke druge realnosti, ki se ji je vredno odpovedati ter iskati alternative tudi v bodoče, pa čeprav ostaja glasba spet v sferi butičnosti in za zgolj peščico tega že(l)jne publike.