BLU.SINE – 10 (samozaložba, 2019)

Senzualno, plavajoče, temačno atmosferično, globoko in usodno – le niz besed, ki opisuje trpki intelektualizem alternativne psihedelije rocka, ki od leta 2009 nosi podpis ljubljanske samooklicane trip rock zasedbe Blu.Sine. Kaj sploh trip rock je in kaj paše v kontekst in ali so etikete sploh možne ter potrebne? Verjetno da – za vse tiste posameznike, ki na pojmovno deligiran način razvrščajo materiale za poslušanje, ker v svojem vsakdanu potrebujejo predale in se znotraj kognitivnih meja počutijo varneje, manj izpostavljeno, bolj definicijsko potešene, le en posluh drugega ploščka ljubljanskega eklektičnega kolektiva, kvinteta Blu.Sine, albuma 10 (zmotno prebranega kot IO, Zeusove ljubice in prve Herine svečenice, prav tako židovskega božanskega prapočela, temelju reda in nenazadnje pojma jaza, ki definira vse) in jasno je, da so meje izmuzljive, definicijsko območje zamegljeno, besede nepotrebne. Kar se čuti in sliši, je meditacija estetike, intelekta, zvočne divinizacije, kot jo lahko ponujajo portugalski Sinistro, pri nas pa so to dajali Nika Vistoropski, Melodrom, S Filtrom, Lilith Cage, v določeni dimenziji Katalena, v neki paraleli na sosednjem meridianu tudi Werefox. Skupni imenovalec je kakovost, predvsem pa poetika, ki ceni lepoto slovenske besede, melos in melanholijo, skrite pomene in tisto malce več truda, ki ga od poslušalstva terja glasba, ki ne igra na prvo žogo. Skupni imenovalec je ženstveni naboj narativa, ki je tipajoč, mestoma krhek, bolj emocionalen ter manj racionalizirajoč od antipoda decibelnega dark popa, alterja in prevladujoče mačistično moškega rocka.

Deset zvočnih vinjet, ki igro dvojiške matematike Biti in ne-Biti razčlenjuje v taktih potentne ritmične in rahlo sanjave melodične algebre kakovostne skupinske meditacije petih ljudi v intenzivni interakciji. Na kitari Žiga Kroflič (sicer dobro znani orator zvoka pri Ambri, nekdaj pri zasedbi Ophidian ter poustvarjalec srednjeveške glasbe s kolektivom Labacensis), Bor Hodžič na basu (nekdanji član zasedbe Umbilikal), za bobni Darian Kocmur (Siderean), za klaviaturami meni poprej popolnoma neznani Žiga Četrtič ter za vokalom dekle z žametnim meditativnim vokalom, prav tako popolna neznanka, Urška Bajec. Pravi ljudje na pravih mestih, predvsem pa glasba, ki resonira s produkcijsko popolnostjo ter intenzivnimi poudarki, s katerimi se bolj kot recepture podaja intenzivne odtenke zvoka, v ušesa in možganski korteks vtira impresije sveta ter občutij, kot bi jih dramaturško osvetlil z lučjo od zadaj. Slišijo se silhuete, v zvočnem filmu odplešejo svoj sugestivni ples podobe iz sanj.

Uvod s krasno skoraj jazzovsko uverturo sugestivne minimalistične kitare ter odjeki trobente, ravno prav vtrtega basa ter subtilnimi bobni, na katere se z ženskim antipodom Goranu Šalamunu – Friškemu v prvi plan postavlja krhka, a obenem mogočna in kontektualno popolna Urška. Le besedi sva postavlja letvico zelo visoko. Ne vem, a v slišanem čutim odmev Boštjana Narata ter njegove sedaj že prastare plošče benda S Filtrom, Otroci bogov. Blu.Sine kalejdoskopsko popolno zgoščujejo strd emocij in v pravem hipu pritisnejo na stikala za več grmenja, več distorzij, a estetsko popolno, da se ne poruši hipnotike spajanja dveh teles, dveh prapočel, dveh besed, ki plešeta svoj usodni tango neizrečenega. Z drsenjem raje po molu kot duru se bend predihava z zgoščenim mastnim zrakom metafizike, poezije, nakazanega tudi v nadaljevanju. Krasna akustika in zven violine s skladbo Neizrečeno ponuja zvočni kolaž minimalizma, bend pa na krasen način izpoveduje slovo, odhajanje. Analogno in digitalno v eteričnem dimu prisotnega, a ne zabetoniranega prehajanja Biti v Nebit je meditativno, mehki potegi zvočnega čopiča nevidnega dirigenta, še bolj pa božanskega alkimista, ki popolno povezuje vse v celoto pa vodi nit sledenja neprekinjeno dalje.

Trpki, rahlo grenki Oktober nadaljuje začrtano igro molovske melanholije ter presunljive otožnosti zazveni tu kot shematski, morda malce posebni del glasbenega niza, kot bi v celoto dodal kapljo ali dve pelina iz arsenala Radioheadov pa me prijetno pretrese Daleč grem. Kot bi Blu.Sine zajadrali po matrici zgoščenih, upočasnjenih masivov kalejdoskopsko upočasnjenih valov oceana neskončnosti. Lep pejzaž sivine, podkrepljene s sencami mehke kozmične erotike. Tudi v tej impresiji je luči manj, subtilna in kakovostna zvočna naracija pa svoj nakazani tempo ter polje dogodja namensko ne spreminja do konca. Tiha stavi na podobnih nekaj tonov, s katerimi Urška izpoje svoj spev poezije manj evforične plati zaljubljanja in odljubljanja, eklektičnega naboja življenja ter cerebralne dvojnosti, ki se ne spaja v eno. Ta svet je monoton, zavit v meglice, ki upočasnjujejo tempo prihajanja in odhajanja, v oljnih madežih krvavo zgoščenega čutenja pa se na platno prikazanega slika manj odtenkov sonca in upanja, več zvočnega pesimizma, ki je morda bolj artistično zveneč, manj poskočen, bolj poln gravitacijskega naboja. Z isto mero inkapsulirane esence črnih lukenj, a z več dinamike, več optimizma ter zagona doda svoj dotik Mir. Kaj naredi malce svetlejši zvok, malce bolj razprti register kitar. Svoj privlak meditativne minimalnosti ter prevladujoči privlak v melanholično polje dobro poznane, domala gotske teme dodaja v kontekst karakterno močna, a registrsko sedaj že precej definirana ter premalo raziskujoča Urška.

Mastni ter enako temperirani Dež, morcheebovska Igra s svojim dark tripom,  bolj udarni in presentljivo netipično igrivi bobnarski Fazni prehodi (slednji zaradi svoje ravno prav disfunkcionalne igre delaya ter bobnov postanejo meni najmočnejši adut zadnje tretjine, roko na srce, precej zahtevnega zvočnega poslušanja), da za sklep pridemo iz teme razmočene prsti Na površje – prerojeni, očiščeni, pomirjeni, živi. Ne kritiziram, a plošča postane v svoji elegijski naravnanosti navkljub vsej produkcijski izjemnosti naporen izdelek za poslušanje na dah. Vsaka skladba zase je popolna, ko pa se lotite poslušanja na dah skupaj pa vsa nokturalna lepota ter melos sicer sladke bolečine postane podoben, morda na trenutke preveč predvidljiv, premalo različen, v odtenkih sivine ter teme pa bi morda pasalo malce več barv, odtenkov, morda pastelov rdečega, nevarnosti, morda kak ton več v naboru sicer okusno in dobro odpetih vokalov. S tem razlogom sem se nekoč, še pred leti, stežka loteval cikličnega poslušanja prej omenjenih bendov, ki sem jih navedel v uvodu. Po principu kompilacijskega poslušanja, morda, funkcionira vse tako, kot mora funkcionirati, album 10 pa si vsekakor zasluži oceno odličnosti, res pa je, da vsebina ni namenjena prekomernemu uživanju vsak dan in v večkratnih obratih, saj je slišana vsebina tako močna in tako brušena, da zna pustiti še kaj več kot le površinsko razo, kot to puščajo instantni izdelki po meri običajnega vajenega poslušalstva. Blu.Sine so torej butični bend za zahtevnejše poslušalstvo, ki terja več kot le splošno sprejete klišeje ter etikete in kot slednje jih v dominion glasbe, h kateri se je vredno vračati, a biti pri odmerjanju previden, z veseljem prištevam tudi sam. Ocena: zelo za, a prej nujen posvet z zdravnikom ali farmacevtom.