Naslovnica albuma Corpse Flower

Novo sodelovanjesodel glasbenih genijev

Kaj dobimo, če v istem glasbenem produktu združimo ekstremno karizmatičnega vokalista ikonične rock zasedbe in komponista z izredno dolgo kilometrino? Praktično nič novega. Idejni vodja albuma, ki ga tokrat recenziramo, Mike Patton, je pri svojih 51 letih sodeloval že pri nenormalno velikem številu kontrastnih projektov. Večina njih je zrasla na njegovem zelnjiku.

Njegovi najbolj znani vlogi sta v zasedbah Faith no More in Mr. Bungle, kjer s svojim vokalnim razponom trga bariere možnega že leta. Občasno se zazdi, da mu v njegovi kreativnosti zmanjka volje za nadaljnje delo. In kaj se zgodi? Stranski projekt, seveda. Takrat se zgodijo Fantômas, Tomahawk, Peeping Tom, Lovage, sodelovanja z Johnom Zornom in Dillinger Escape Plan. Zgodi se tudi Mondo Cane. Solo projekt s 40-članskim orkestrom, ki ga je Mike zoril v svoji glavi med bivanjem v Bologni. Zakaj to izpostavljamo? Ker se ravno dotični projekt v določeni sestavini albuma približa zadnji kolaboraciji Mika Pattona in prepoznavnega francoskega glasbenika, aranžerja in komponista Jeana Clauda Vannierja. Jean je svoj glasbeni talent najpogosteje vnovčil v filmski glasbi.

Kako se je vse skupaj začelo?

Duet se je spoznal leta 2011 v Hollywoodu na posvetilnem koncertu Sergeju Gainsbourgu. Potrebovala sta 8 let, da sta dodelala skupni ‘modus operandi’. Nato pa je sledila glasbena kolaboracija na daljavo. Pattonova tipična obsedenost s kontrolo je tukaj stopila korak nazaj in Vannierju pustila svoj val kreativnosti z aranžmaji, nato pa je Patton prevzel producentsko roko. Če se vrnemo k primerjavi z albumom Mondo Cane. Če smo bili v tem primeru priča Pattonovem vokalnem izlivu in kompilaciji vse možne glasbene kreative z orkestrom, se zadeva v primeru Corpse Flower albuma konkretno umiri. Patton se prepusti šansonu in dokaj monotonemu vokalnemu razponu. Kar pa vsekakor ni slabo. Vse ostane v mejah izredne vokalne kontrole, podprte z odličnimi kompozicijami glasbenega mojstra Vannierja.

Naslednjo primerjavo, ki jo v Pattonovem delu bolj opazimo je bil projekt Lovage, kjer je skupaj s pevko Jennifer Charles splavil album ‘Music To Make Love To Your Lady By’. Ravno pri takih projektih pa nam dvignejo celotno podobo kreativnosti, ki jo premore Mike Patton. Ni smisel v tem, kako presežek narediti iz nečesa, kar že obstaja. Presežek je najti nekaj povsem novega. In prav to cenimo. Tako v aranžmajih, kot v svojevrstnih besedilih. Tak duet pa lahko pomeni samo izredno poslušljivo zadevo. In ponovno smo jo dobili. Album Corpse Flower lahko samo priporočimo. V kolikor ste seveda naveličani standardov in želite prehod na drugačno stran, kjer bo za spoznavanje kvalitete potrebno malce prisluhniti in prilagoditi misli. Stran, kjer enostavno prevlada kreativa in morate tak koncept albuma v pričakovati že pred poslušanjem.

Kaj lahko pričakujemo?

Večina od dvanajstih skladb na albumu se opira na vokal z zmedeno kombinacijo blagega rocka in šansona s spremljavo odličnih kompozicij skladatelja Vannierja. Klasični ljubitelji zasedbe Faith No More v tem projektu ne bodo dobili razloga za norenje in dvig rok v zrak. Dobili pa bodo “pokaži kaj znaš” efekt v Pattonovem vokalu. Produktu zamerimo le skrajno monotonost, ki se praktično vleče skozi celotni album. To je tudi razlog,da si ni prislužil boljše ocene.

Mike Patton je s tem duo projektom nakazal, da se še ne misli ustaliti v neki coni udobja. Kar je za glasbenike s tako glasbeno kilometrino čedalje večja redkost.

SKLADBE NA ALBUMU:
  1. Ballade C.3.3. (3:21)
  2. Camion (3:23)
  3. Chansons D´Amour (4:22)
  4. Cold Sun Warm Beer (3:40)
  5. Browning (3:14)
  6. Hungry Ghost (3:48)
  7. Corpse Flower (2:53)
  8. Inslubles (4:08)
  9. On Top Of The World (3:20)
  10. Yard Bull (4:21)
  11. A Schoolgirl´s Day (3:27)
  12. Pink And Bleue (3:14)

Založba: Ipecac Recordings

OCENA: 8/10