Morywa
Odprtje drugega večera Winter Days of Metal je tokrat pripadlo domači Morywi. Morywa pomeni hrup, kot skupina pa deluje imenu primerno. V svoji glasbi združuje več zvrsti ekstremnega metala, v grobem pa igrajo groove death metal.
Morywa je domačim odrom precej dobro znana, a se na vsakem ne počuti najbolje. Kar se žal odraža tudi v njihovih nastopih. Tokrat se je to odrazilo na zelo pozitiven način. Na zadnjem koncertu, kjer sem jih ujela v živo, so mi delovali nepovezano, preglasno, na splošno hrup brez repa in glave. Tokrat, čeprav so nastopili pred precej bolj okrnjeno publiko, je bilo ravno nasprotno. Še vedno hrupno, kot pritiče imenu, a z grooveom v ospredju.
Tekst: Mateja Gašperin
Dyscarnate
Naslednji so na oder stopli Dyscarnate. Trojec, ki prihaja iz Otoka, je poskrbel za slabo uro uživanja ob zvokih mešanice starega in novega death metala. Na tej točki se je tudi publika po številu že dodobra nabrala in ogrela.
Bend se je predstavili z skladbami iz aktualnega albuma, ki je zvokovno bolj čist in tehničen, vseeno prinaša tudi val eksperimentiranja. Njihova glasba je glasna, dopolnjena z eksplozivnimi in udarnimi kitarami, ter močnimi in jasnimi bobni. Kar pa mene vedno znova zmoti in pritegne ob enem, je dvojni vokalni napad basista Ala Llewellyna in kitarista Toma Whittyja. Prvi z svojim visokim, drugi s svojim nizkim grawlom se medsebojno odlično dopolnjujeta in skladbam dodajata prav posebno brutalnost in drugačen, nepričakovan efekt.
Tekst: Mateja Gašperin
Fleshgod Apocalypse
Kot tretji so na oder stopili italijanski, ne ravno tipični simfonični death metalci, Fleshgod Apocalypse. In ob pogledu nanje baročna boržuazija dobi povsem nov pomen.
Od večine svojih žanrskih kolegov se razlikujejo po občutku za teartralnoste in odličnem zlitju klasične glasbe z death metalom. Zvok ni samo pompozen za voljo simfončnosti same, ampak je precej tehničen in udaren, brez čistih moških vokalov. Te na določenih predelih sicer nadomesti ženski. Kar pa je zanimivo, je to, da sta ženski vokal in sama opera povsem drugotnega pomena. Skupaj s klaviaturami sta postavljena v ozadje, skladbam pa dajeta posebno globino. Kar sama še toliko bolj cenim, je neuporaba v naprej posnetih matric, zaradi česar je vse pristno. Zvok je poln, na trenutke res deluje preveč. Ampak to je čar italjinaskega smisla za pretiravanje in kič, ki v primeru Fleshod Apocalypse očara. Našli so popolni recept, kako združiti lepoto in čisto brutalnost.
Tekst: Mateja Gašperin
Whitechapel
Kataklysm
Kampfar
Tekst: Neža Pečan
Foto: Mateja Gašperin