Petkov koncertni večer se je pričel uro prej kot četrtkov. Vseeno se, za razliko od Metaldays, v Danici metalsko rohnenje pričenja šele v večernih urah in ne sredi dneva, zato se obiskovalci zamotijo bodisi z raziskovanjem narave, vodnega parka ali katere od lokalnih gostiln. Smučanje letos žal ni prišlo v poštev spričo odsotnosti snega. Za tiste, ki so prebili nočne ure na uradni po-koncertni zabavi, bi bila še tako pozna ura prezgodnja, zato je marsikdo manjkal, ko so na odru rušili domači djentlemani Morywa.
Morywa

Odprtje drugega večera Winter Days of Metal je tokrat pripadlo domači Morywi. Morywa pomeni hrup, kot skupina pa deluje imenu primerno. V svoji glasbi združuje več zvrsti ekstremnega metala, v grobem pa igrajo groove death metal.

Morywa je domačim odrom precej dobro znana, a se na vsakem ne počuti najbolje. Kar se žal odraža tudi v njihovih nastopih. Tokrat se je to odrazilo na zelo pozitiven način. Na zadnjem koncertu, kjer sem jih ujela v živo, so mi delovali nepovezano, preglasno, na splošno hrup brez repa in glave. Tokrat, čeprav so nastopili pred precej bolj okrnjeno publiko, je bilo ravno nasprotno. Še vedno hrupno, kot pritiče imenu, a z grooveom v ospredju.

Tekst: Mateja Gašperin

Dyscarnate

Naslednji so na oder stopli Dyscarnate. Trojec, ki prihaja iz Otoka, je poskrbel za slabo uro uživanja ob zvokih mešanice starega in novega death metala. Na tej točki se je tudi publika po številu že dodobra nabrala in ogrela.

Bend se je predstavili z skladbami iz aktualnega albuma, ki je zvokovno bolj čist in tehničen, vseeno prinaša tudi val eksperimentiranja. Njihova glasba je glasna, dopolnjena z eksplozivnimi in udarnimi kitarami, ter močnimi in jasnimi bobni. Kar pa mene vedno znova zmoti in pritegne ob enem, je dvojni vokalni napad basista Ala Llewellyna in kitarista Toma Whittyja. Prvi z svojim visokim, drugi s svojim nizkim grawlom se medsebojno odlično dopolnjujeta in skladbam dodajata prav posebno brutalnost in drugačen, nepričakovan efekt.

Tekst: Mateja Gašperin

Fleshgod Apocalypse

Kot tretji so na oder stopili italijanski, ne ravno tipični simfonični death metalci, Fleshgod Apocalypse. In ob pogledu nanje baročna boržuazija dobi povsem nov pomen.

Od večine svojih žanrskih kolegov se razlikujejo po občutku za teartralnoste in odličnem zlitju klasične glasbe z death metalom. Zvok ni samo pompozen za voljo simfončnosti same, ampak je precej tehničen in udaren, brez čistih moških vokalov. Te na določenih predelih sicer nadomesti ženski. Kar pa je zanimivo, je to, da sta ženski vokal in sama opera povsem drugotnega pomena. Skupaj s klaviaturami sta postavljena v ozadje, skladbam pa dajeta posebno globino. Kar sama še toliko bolj cenim, je neuporaba v naprej posnetih matric, zaradi česar je vse pristno. Zvok je poln, na trenutke res deluje preveč. Ampak to je čar italjinaskega smisla za pretiravanje in kič, ki v primeru  Fleshod Apocalypse očara. Našli so popolni recept, kako združiti lepoto in čisto brutalnost.

Tekst: Mateja Gašperin

Whitechapel
Ameriški deathcorovci so v dvorano prinesli val jezne, udarne energije in premaknili še tako zaspanega obiskovalca. Predstavljali so letos marca izdani album The Valley, kljub temu pa ni manjkala kakšna uspešnica s starejših izdaj. Poleg metalske publike so pritegnili tudi ljubitelje core glasbe in dodobra napolnili Danico.
Tekst: Neža Pečan
Kataklysm
Kanadčani so dokazali, da ima njihova baza oboževalcev v Sloveniji globoke korenine, segajoče leta v preteklost. Obiskali so nas že tolikokrat, da jih marsikdo jemlje kot del inventarja na slovenski metal sceni. In nikakor neupravičeno, noben bend prej (na tej ediciji festivala) ni imel tako polne dvorane. Vsesplošno vzdušje je bilo izjemno, obiskovalci so se zabavali, ”headbangali”, pivo pa je teklo v potokih. Odigrali so kar 15 komadov in dodobra pregreli publiko različnih generacij.
Tekst: Neža Pečan
Kampfar
Leta 1994 nastali pagan-black metal projekt z Norveške je zasedel oder ob polnoči. Živahno vzdušje, ki je vztrajalo med publiko od prejšnjega nastopa, je preraslo v bolj temačno, ”ugh” atmosfero, ko so Kampfar zakorakali v svojo koncertno setlisto. Nepopustljiva, udarna glasba je občinstvo znova pripravila do gibanja. Zanimivo je, da se bend ni lotil nastopanja v živo vse do leta 2004. Pod taktirko ustanoviteljev vokalista Dolka in kitarista Thomasa Andreassena so prvič nastopili blizu domačega kraja, slednji pa je zapustil bend leta 2010, ko ga je nadomestil Ole Hartvigsen. Ta sicer deluje kot koncertni kitarist še pri Gaahl’s Wyrd, ki jih je bilo moč videti v Danici pred letom in pol. V bendu sta od 2003 prisotna še bobnar Ask in basist Jon Bakker.
Kampfar so letos izdali osmi studijski album z naslovom Ofidians manifest in nekaj komadov predstavili tudi v Bohinju. Odličen nastop se je končal okrog ene zjutraj, zabava pa se je kot prejšnji večer nadaljevala v gostilnici ob prizorišču.
Tekst: Neža Pečan

Tekst: Neža Pečan

Foto: Mateja Gašperin