Foto: Simon Pelko

Dan D so samosvoja zasedba klenih Dolenjcev in prekaljenih glasbenikov. Bend mnogih viharnih obdobji. Bend, ki (si) premika meje, (se) grize, ljubi in sovraži, skoraj razpade, a se vedno vrne še močnejši. Ker je na koncu dneva glasba tisto edino, kar je pomembno in kar jih povezuje. Skupaj z zvesto publiko, močnim podpornim elementom benda, so Tokac in ekipa po nadvse uspešni dvoletni “antiturneji” v domačem placu v Novem mestu, minuli teden dva večera zapored v Dan D dnevno sobo “preuredili” Klub Cankarjevega doma. 

Tokrat reportaža ni bila v načrtu, a škoda bi bilo izpustiti priložnost zapisa in objave o pravih “Dan D experience” koncertnih poslasticah. Dva večera zapored, izjemoma kar s prve vrste. 

Prvi večer. Dan Reformacije.

Oder za nastop dolenjskih glasbenikov seveda ni bil na običajnem mestu. Prestavili so ga na drugo stran, pod Ljubljanski grad. Čudovit pogled smo tako imeli vsi – publika na bend, Rožnik in grad, nastopajoči pa na zadovoljne obraze v razprodanem Klubu Cankarjevega doma. Nekaj minut po osmi uri so iz teme na oder prilebdeli Dušan Obradinovič – Obra, Marko Turk – Tučo, Boštjan Grubar, Nikola Sekulovič in Tomislav Jovanovič – Tokac. Slednji je s svojo pojavo godrnjavega, a neskončno subtilnega medveda z izjemnim vokalom zaščitni znak dandejevske druščine.

Knjiga pohval in pritožb

Brezkompromisno so koncert začeli s pesmijo Laži miA je konec, ko vse se konča?” se je spraševal Tokac že na začetku. Kot nenadni gostje so se skrili v nas pri drugi pesmi. Z erotiko nabita Sem v tebi je ogrela Klub in obarvala razgreta lica. Celotni del koncerta na odru v objemu zvezd in gradu v daljavi so zaznamovale pesmi z albuma Knjiga pohval in pritožb. Mejo med živimi in mrtvimi smo že na Dan reformacije, ki je hkrati predvečer Dneva spomina na mrtve, zabrisali z “eno novembrsko”, ki nosi ime Živ. Sledila je nenavadna, elektronsko močna in besedilno minimalistična Ca Kho To. S poigravanjem luči so nas presvetlili iz mehkobne domačnosti Kluba v občutek, da smo se znašli na “partyu” v industrial klubu. Ekstatično.

Kratka pavza

Ne naredi mi tega je bila naslednja pesem, s katero Tokčeva subtilnost v polnosti pride do izraza v spremljevalni dominaciji klaviatur. Daj mi upanje je bila zadnja pesem pred nenačrtovano pavzo zaradi tehničnih težav v prvem delu koncerta. Izkoristili smo jo za deljenje navdušenja nad dotedaj videnim in slišanim. Naj omenim, da je publika 31. oktobra zagotovo dajala nazaj vso ljubezen in dobro energijo bendu, razumela hudomušne, včasih malce cinične pripombe z odra, predvsem pa je razumevajoče in vzpodbudno odreagirala na drobne nevšečnosti tekom koncerta. Drugi večer ni bilo tako prijetnega občutka povezanosti, a o tem na kratko malce kasneje. Gremo nazaj na koncert, pavze je konec.

V temi je najbolj sijoče

Angel je prvi zarezal v drobovje v naslednjem nizu skladb. Malce morbidno sta v temi najbolj zasijala Obra in Tokac pri izvedbi Triggerja za srečo. Ostali člani so se vrnili pod soje luči za komade Zvezde plešejo,Tu in Bits. Ta je bil za publiko na desnem odseku prve vrste zagotovo vrhunec večera. Poplesujoč Tokac, ki udarja po čineli, še en konkreten “lightshow”, ne več tako resnobna klaviaturist Boštjan in bobnar Obra, vibracije Sekulovičevega basa in za trenutek iz svojega kota odra na sredino “preseljeni” kitarist Tučo – pravo veselje za oči in ušesa. Skupinsko smo se nato predali prijetni bolečini z Boli me k . Še vedno je ganljiva izvedba vedre Ožine, dueta s pokojnim soavtorjem besedila in prijateljem Primožem Žižkom – Pimpijem. Naredili so nam tudi Malo pekla in za konec skupaj odigrali še Wonder. Tokac je nato vse člane benda napodil z odra. Zakaj? Zaradi minute in pol uvoda v presenečenje.

Tokice

Preden razkrijem presenečenje, se ne morem upreti še eni simpatični podrobnosti, ki je pritegnila mojo pozornost že na koncertu v Križankah. Pevec od takrat vztraja v novi odrski opravi, črnih haremskih hlačah, v katerih se nadvse lahkotno in svobodno giblje po prostoru. Ker postajajo Tokčev novi zaščitni znak (“tisto, kar mu daje značaj”), si hlače zaslužijo ime. Poimenovali smo jih “tokice“. 

Tiho presenečenje

V trenutku, ko je karizmatični frontman zabrenkal na mandolino, se mu je publika pridružila s petjem uspešnice Rekli so. V tej pesmi se je najbrž našlo vsako čudovito bitje v Klubu Cankarjevega doma. Vsi smo taki, kot ti. Le malo drugačni, kajne? Prav lepo s(m)o zapeli in tudi mi navdušili Tokca.

Hvala vam najlepša, rešili ste me. To sem rabil! A lahko pridem malo med vas,” nas je nagovoril in povzročil spontane vzklike navdušenja. Seveda je prišel med nas. Kot nekakšen prerok je sestopil z odra, se med vzklikanjem in ploskanjem sprehodil v polkrogu in…

… odprl “skrivna vrata”! Presenečenje* je popolnoma uspelo. Za vrati so namreč na pozicijah že čakali “izgnani” člani Dan D in med norim navdušenjem publike, medtem ko je Tokac odpiral vrata, začeli igrati Kamn. Sledila je serija Tiho. Priznam, ni se me dotaknila tako, kot prvi del koncerta. Najboljši element zadnjega dela koncerta je ostal element presenečenja in vznemirjenja ob odpiranju vrat, repertoar pa bi lahko načrtovali bolj pogumno. A publiki na čast prijazen izbor in izvedba “Tiho” pesmi (Kamn, Plešeš, Počasi, Voda in Čas), sta namenu primerno prav lepo zaokrožila in končala koncert.

Le naprej, ne glej nazaj

No, skoraj končala. Fantje so se po priklonu porazgubili po dvorani, mi pa smo z vztrajnostjo nazaj priklicali Tokca. Ta ni imel druge možnosti, kot da improvizira in se ne drži več scenarija. Za res krasen dodatek in nostalgičen zaključek  je zapel pesem starejšega datuma – Le naprej. Ob spremljavi kitare in občinstva.

Brez kančka dvoma lahko potegnem črto pod prvi koncert in zapišem – Dan D, čudoviti ste in hvala vam za tako lep večer dobre muzike. Najboljši vtis pa še vedno pušča vaš krasen odnos do oboževalcev. V tem ste glavni na sceni.

* Oder, kjer so običajno koncerti v Klubu, so skrivaj preuredili v “Tiho oder”. Bend se je med Tokčevo solo točko premaknil tja in čakal, da jih Tokac razkrije.

Drugi večer. Dan spomina na mrtve.

Obiskali smo še drugi koncert, 1. novembra. Ista lokacija, isti bend, isti program, druga publika, popolnoma drugačna energija. Če smo bili za Dan reformacije združeni v en velik topel objem in je Klub dihal skupaj z bendom, je bil drugi večer precej bolj hladen. Dan D pa so ta koncert, jasno, izvedli bolj suvereno kot prvega. Ker so primerjave nehvaležno delo, se zapis o drugem koncertu tu zaključuje.

Splošni vtis in izkušnjo obeh špilov lahko strnem v nekaj besed – vrhunski, simpatično (ne)načrtovan performens izkušene ekipe nadvse prijetnih rokenrol velikanov slovenske glasbene scene.

Foto: Simon Pelko (Fotografije v galeriji so s koncerta 1. novembra 2019.)