Simpatično kljubovanje enemu najbolj skomercializiranih umetno ustvarjenih praznikov z imenom AntiValentinovo se je v Cvetličarno vrnilo v drugi izdaji.

Prvotna ideja sicer pripada Damirju Martinoviću Mrletu, karizmatičnemu basistu zasedbe Let 3. Svojo idejo je najprej posejal pri naših sosedih, kjer je letos potekala že peta izdaja, lansko leto pa se je ideja razširila tudi k nam.

PETER MLAKAR

Večer je otvoril kontraverzni mojster performansa Peter Mlakar, ki je letos pod psevdonimom Peter Paradox izdal svoj prvi album. Uvod svoje provokativne predstave je začel z nagovorom v družbi prelestne gole mladenke, ki se ji je ob spremljavi skladbe s svojega albuma konkretneje posvetil v drugem delu performansa. Vanj je simbolično z kančkom sadizma vključil vrvi in medicinski pripomoček. Peter Mlakar v vsej svoji veličini pač. Svojevrstna umetnost, ki na svoj poseben način zaigra na čutila vsakega posameznika.

INFECTED

Koncerti del večera se je začel s perspektivno ptujsko alter/indie rock zasedbo Infected. Predlani so pozitivno presenetili s svojim prvencem “Kolaž” in v slovensko rock sceno dodali konkreten pulz optimizma. Projekta Infected so se Katja Vučković Zinrajh (vokal), Jure Pišek (kitara), Taja Islamovič (kitara), Gašper Bračič (bas kitara) in Jure Kovačič (bobni) lotili izredno resno. Njihova odrska energija je neverjetno nalezljiva, bend pa deluje izredno uigran ter žanrsko, stilsko in melodično dodelano. Brez nepotrebnega kiča suvereno napredujejo v svoji prepoznavnosti in prepričani smo, da boste o njih še precej slišali. Veseli nas, da ima slovenska scena take zasedbe, ki sejejo pozitivizem za prihodnost slovenske rock scene.

ELEVATORS

Brez primere najkvalitetnejši del večera so nam na odru Cvetličarne uprizorili Elevators. “Smetana” preverjenih slovenskih virtuozov v sestavi Robi Pikl (kitara), Jani Hace (bas kitara), Davor Klarič (klaviature) in Sergej Ranđelović (bobni) svojo odrsko kilometrino že leta nabirajo pri eminencah slovenskih bendov. O njihovi kvaliteti ne gre dvomiti.

Naravnost neverjetna uigranost celotne zasedbe poslušalca enostavno zamrzne pred odrom. In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Obstojiš na mestu in se samo čudiš. Robi Pikl je s svojo kitaro kot kaže enostavno poenoten. Brezkompromisne solaže in njegov uigran spekter ga uvrščata med najboljše pri nas. Najbolj ga poznamo kot vodilni člen zasedbe Manouche, podpisan pa je tudi pod ogromno studijskih produktov ostalih slovenskih glasbenikov. Logično. Če hočeš kvalitetno, najameš kvaliteto. Ponovno pa je na odru Cvetličarne dokazal, kje svojo virtuoznost lahko najbolj dokaže.

Davor Klarič je tudi tokrat s svojimi klaviaturami ponovno uprizoril izredno lahkotno preigravanje. Vse skupaj ob njegovem igranju izgleda tako preprosto. Pa vendar ni. No je. Za Davorja Klariča. Ritem sekcija Sergeja in Janija je vredna vsakega občudovanja. Ponovni priklon Janiju, ki ga mirno uvrščamo v vrh slovenskih basistov in poslušalca vedno pusti odprtih ust. Še večji priklon gre Sergeju, ker lahko Janiju sploh sledi.

Kdor si Elevators doslej še ni ogledal (verjetno zelo redki primeri) enostavno ne ve kaj zamuja. Bolje pri nas ne gre. In to so dokazali tudi na prvi večer AntiValentinovega v Cvetličarni.

VATRA

Sledil je pop rock del večera z večkrat nagrajeno hrvaško zasedbo Vatra. Na slovenskih tleh so se že predstavili, ampak prepoznavnosti kot jo imajo na svojih domačih tleh pri nas žal še nimajo. Mnenja smo, da se bo to v prihodnosti vsekakor spremenilo. Petčlanska zasedba z ljubljencem ženskega občinstva Ivanom Dečkom v ospredju, na vokalu in kitara svoje prvine vlečejo iz standardov hrvaške rock scene. Kljub vsemu pa v svojo glasbo dodajo sebe in s tem ustvarijo svojevrstnost. Kratek, ampak izredno kvaliteten nastop na odru Cvetličarne je prepričal in z veseljem bi si jih večkrat ogledali na koncertih po Sloveniji.

LET 3

Večer so sklenili idejni pobudniki AntiValentinovega Let 3. Svojevrstna zasedba, ki že leta šokira s svojimi odrskimi prezencami in javnimi nastopi tudi tokrat ni razočarala. Ves čas svojega obstoja se Let 3 z Damirjem Marinovićem – Mrletom in Zoranom Prodanovićem – Prljo na čelu držijo svojega provokativnega pristopa. In tudi na drugi izvedbi AntiValentinovega ni bilo popolnoma nič drugače.

Dovršen nastop, ki temelji predvsem na odrski prezenci je ponovno, kot lansko leto, prinesel niz njihovih uspešnic. Mogoče jim lahko malenkost zamerimo, da je bila celotna zasnova njihovega nastopa identična lanskemu. Bili pa smo lahko priča enemu zadnjih njihovih koncertov v pisanih oprijetih pajacih “zabeljenih” s perjem in ostalimi kičastimi dodatki. Ne glede na vse. Koncertov Let 3 se splača udeležiti. Oddajajo svojevrstno energijo in poslušalec enostavno ne more ostati ravnodušen. Enostavno žur rock.

Daljši od dveh večerov se je tako okrog 01.30 zaključil, naslednji dan pa nas je pričakoval pretežno punk usmerjeni del AntiValentinovega.

Tekst: Klemen Udovč

Torej … Valentinovo. Še eden od praznikov, ki v svoji globini nosi bogato in sila zanimivo zgodovino ter na koncu dneva tudi izjemno lepo sporočilnost, ki pa so jo vzvodi kapitalizma uspešno izrabili za doseganje lastnega cilja. “Great idea, doesn’t work that way”.  Ravno zaradi izroditve nečesa tako lepega tisti uporniški glas v nas več kot pozdravlja dogodke kot so AntiValentinovo.

Drugi, in tudi zadnji večer najbolj neromantičnega dogodka, ki predstavlja protiutež vsem pocukranim zadevam s katerimi so nas prvo polovico meseca februarja bombandirali iz vseh strani, je dosegel svoj epilog v punku. Če smo lahko prvi večer prisluhnili žanrsko precej razgibanemu naboru nastopajočih, ki so se gibali od bolj elektronsko umirjenih pa vse do hitrih punk rock ritmov, je četrtkov večer postregel s krajšim, a žanrsko precej bolj poenotenim in udarnim dogajanjem. Recimo.

T.M.S. CREW

Prvi so na oder Cvetličarne stopili T.M.S. Crew, ki je nastal na pobudo rap dvojca The Masta Skillz. Njuna želja je bila, da bi besedila rapala ob spremljavi banda, do česar je prišlo leta 2011, ko se je na kupu zbrala precej raznolika skupina ljudi. Vsi člani namreč prihajajo iz različnih glasbenih okolij, kar od daleč zgleda kot enolončnica v katero zmečeš vse kar imaš v hladilniku, zgolj zato, ker gre rok uporabe sestavin že proti koncu. Ker stran pa ne bomo metali. A vse vpletene druži tisti glavni element – ljubezen do glasbe. Do ustvarjanja. Vsak je doprinesel torej nekaj unikatnega kar so s pridom vključili v svoj zvok, ki je žanrsko tako bogat in raznolik kot so različni oni sami. Glasbo črpajo iz hip hopa, rocka, funka, reggea, jazza …  Pravzaprav nič kaj punkovsko, a kljub temu so z svojo nalezljivo energijo dodobra ogreli poslušalce, ki so ob koncu njihovega nastopa že pridno zapolnili večji del dvorane.

PARAF

Če se je bilo tekom nastopa T.M.S. Crew še mogoče normalno gibati po prostoru, se je to spremenilo že ob prvi menjavi nastopajočih. Vrste so se strnile in sploh prvo so zavzeli stari punkerji, ki so prišli prisluhnit legendam punk in novovalovske eksplozije, ki sliši na ime Paraf. Tako kot idejni vodje omenjenega koncerta tudi oni prihajajo iz Reke. Pravzaprav imajo Let 3 oz. takrat še Let 2 in Paraf veliko več skupnega kot zgolj kraj delovanja. Kakorkoli že, slednjim smo že lahko prisluhnili lansko leto na Metelkovi ter v sklopu Orto festa, ko so k nam prišli v postavi Valter svira Parafe. Letos pa smo doživeli nekaj enkratnega in neponovljivega. Po štiridesetih letih so se odločili oživeti bend, ki je bil glavno vodilo reškega novovalovskega gibanja. Gibanja, ki je v takratnjo Jugoslavijo prinesel uporniški duh punka, ki se je kot virus razširil izven meja Reke in se znotraj glasbenega gibanja razvil v mnogo več. Povezoval je kraje, med njimi tudi Ljubljano, in kreativne ljudi iz različnih kulturno – umetniških okolij. Ta dogodek je še toliko bolj pomemben, saj bend znova piše zgodovino. Na odru tako stojita dve postavi, ki predstavljata dve povsem različni obdobji delovanja benda, a vendar na odru delujeta enotno in organsko.

Skupino so ob koncu leta 1976 ustanovili takrat še najstniki iz Reke; Valter Kocijančić (vokali, kitara), Zdravko Čabrijan (bas kitara) in Dušan Ladavac (bobni). Tri leta po ustanovitvi so izdali svoj prvi album “A dan je tako lijepo počeo”, izdelek nabit z vplivom klasičnega punk rock zvoka. Sodelovanje žal ni trajalo dolgo, saj jih je že kmalu po izdaji prvenca zapustil pevec Valter Kocijančić katerega je na vokalu zamenjala karizmatična Pavica Mijatović, bolj znana pod odrskim imenom Vim Cola. Slednja v bend ni prinesla samo ženske energije temveč se je z njo spremenil tudi sam glasbeni slog. Albuma “Izleti” (1981) in “Zastave” (1984) se tako odmakneta od preprostosti punka v bolj zapleten in eksperimentalen novovalovski, post-punk zvok, ki gradi na pretirani uporabi klaviatur. Navkljub uspehu je skupina 1986 prenehala z delovanjem in vsi člani so odšli svojo pot. A usoda je hotela, da so se le – te zopet sklenile. Ravno pri založbi Dallas Records so v lanskem letu ponovno izdali vsa dela kultne zasedbe, poskrbeli pa so tudi za izdajo povsem novega singla “Bez Lica”.

Bend je tudi v Ljubljani dokazal, da še zdaleč niso za v pokoj. In da tudi po dolgih letih nedelovanja delujejo kot dobro naoljen stroj. Publika je bila nad izvedbo več kot navdušena in tudi sam bend je izgledal zadovoljno z odzivom. Energija na odru se je iz skladbe v skladbo stopnjevala, čemur smo kot začarani sledili tudi tisti pod njim. Starejša publika se je tako za trenutek vrnila v preteklost in mladost, mlajši pa smo dobili vpogled iz prve vrste v to zakaj Reka še danes velja za izjemno močan epicenter alternativnega dogajanja, ki še danes povezuje kraje bivše Juge.

NIET

Duhu in neustavljivi energiji punka so sledili tudi zadnji nastopajoči četrtkovega večera. Na oder so stopili domači punkerji, ki so več kot očitno, in navkljub vsem prekinitvam, še vedno ljubljenci domačega občinstva. Po tem, ko je leta 2017 kazalo, da so se dokončno poslovili od glasbenih odrov, so se lani, na veselje mnogih, odločili ponovno vrniti nanje. In upamo, da bodo sedaj na njih tudi ostali. Sama namreč ne vem kolikokrat še zmorem prenesti njihove boleče slovese. Ja, to so neuničljivi Niet!

Za razliko od svojih reških kolegov, ki so v prve vrste privabili predvsem starejšo publiko, Niet še po vseh teh letih nagovarjajo staro in mlado. A kaj sploh še povedati o bendu, o katerem se je Klemen že decembra na dolgo in široko razpisal, po tem, ko so doživeli svojo veliko vrnitev? Tudi v kranjskem KluBaru, kamor se je naša ekipa odpravila kar dva krat, na oba, do zadnjega kotička razprodana koncerta.

Preprosto nagovorijo. S svojimi kratkimi, hitrimi, udarnimi in melodičnimi skladbami. S temačnimi osebno izpovednimi besedili s katerimi se mnogi brez problema poistovetimo. S kančkom cinizma in tistega nujno potrebnega črnega humorja. In predvsem z golo iskrenostjo. Udarijo brezkompromisno in naravnost v srce. Primož Habič in Igor Dernovšek sta bila neustavljiv tandem, ki sta razumela drug druge in sta se znala interpetirati do te mere, da je delovalo. In najti nekoga, ki bo znal ujeti Habičevo esenco ter ohraniti energijo katero so v tistem času posedovali Niet je moralo za bend predstavljati neverjeten zalogaj. A to se je zgodilo z Borutom Maroltom, ki v resnici ni nikoli zasedel Habičevega mesta temveč je bend z njim začel pisati povsem novo poglavje zgodbe.

Pravzaprav je ravno karizmatični Marolt bendu podal povsem novo in nujno potrebno energijo, ki jih je izstrelila naravnost tja kjer so končali. In ponesla še dlje. Seveda do tega ne bi prišlo, če ne bi svoj pečat pustili še kitarista Igor Dernovšek ter Robert Likar, basist Janez Brezigrat in bobnar Tomaž Bergant. Skupaj preprosto delujejo. In res upamo, da bodo delovali še leta. Kajti v Cvetličarni že dolgo ni bilo čutiti tako močne povezanosti in nalezljive evforije, ki bi zapolnila celoten prostor. Njim je to definitivno uspelo!

Čeprav prvi večer dvodnevnega rajanja ni dosegel želenega učinka se je zato četrtkov večer, po svoje sicer pričakovano, odklupil za nekoliko slabši obisk preteklega dne. Upamo sicer, da to organizatorjem dogodka, ki se izvaja pod okriljem založbe Dallas Records, ni odvzelo poguma. Da ne rečem zamanj: Se vidimo prihodnje leto! Na tretjem, že tradicionalnem AntiValentinovem.

Tekst in foto: Mateja Gašperin