Od izdaje debitantnega albuma Ten, ki je zaznamoval 90., mineva 29 let. Od četrtega studijski album No Code pa 24 let. Oba sta bila izdana 27.8. Ampak to ne bo recenzija zgoraj omenjenih albumov. Končno sem si namreč v poslušanje vzela enega težje pričakovanih albumov tega leta – Gigaton, najnovejši album grunge velikanov Pearl Jam, ki je prav tako izšel 27. Pravzaprav je to laž. Bolje bi bilo reči, da sem si končno vzela čas za pisanje recenzije, kajti plošček sem vse od izdaje preposlušala praktično iz vseh zornih kotov in v vseh možnih oblikah; najprej v digitalni in kasneje še v analogni.

Ko pride do Pearl Jam pač nemoremo odkrivati tople vode. O njih je bilo povedanega že ogromno, saj spadajo ob bok Alice in Chains, Soungarden in Nirvane, velike četverice iz Seattlea, ki je zakrivila eksplozijo grunge scene in najbolj zaznamovala obdobje 90. let. A zametki tega, kar danes pojmujemo kot grunge segajo še v prvo polovico 80. let in vsekakor ni obstala samo pri zgoraj omenjenih skupinah. Pri tem ne smemo mimo Mother Love Bone, ki je v svoji izjemno kratki karieri izdal en sam album z naslovom “Apple” (1990), a je ta album ključen za razvoj dogodkov, ki so sledili. Pearl Jam in Soundgarden sta dobesedna nastala iz pepela, ki je ostal za omenjenim bendom. Ustanovitelja “Pearlov”, Jeff Ament in Stone Gossard, sta svoje kitarske sposobnosti pilila pri Mother Love Bone. In besedila skladb, ki so zaznamovala kultni prvenec “Ten“, so nastajala ravno v tem kritičnem obdobju med razpadom enega ter nastajanjem drugega benda. Na splošno so glasbeniki, ki so delovali v tem obdobju, tako ali drugače v nekakšni medsebojni korelaciji; bodisi so prehajali med bendi, sodelovali med sabo ali soustanavljali nove. Zgodba grunge glasbe se tako nikoli ni nehala pisati, ampak je z vsakim obdobjem začela z novim poglavjem. Ironično, a zdi se, da je ravno smrt tista, ki grunge ohranja pri življenju.

Trideset let in enajst studijskih albumov kasneje je Eddie Vedder edini še stoječi pevec zgoraj omenjene velike četverice. Če seveda odštejem pevca Foo Fightersov, ki je videti kot bobnar od Nirvane. Če se slučajno še niste počutili staro …

Sedaj pa je že čas, da se posvetimo albumu zaradi katerega smo sploh tukaj. Gigaton je izšel 27. marca letos, ravno v času, ko je svet počasi postajal ohromljen zaradi posledic pandemije. Tudi tokrat se je pod produkcijo podpisal Josh Evans, izšel pa je ločeno. Ameriški trg pokriva založba Monkeywrench Records / Republic Records, na mednarodni ravni pa ga izdaja in distribuira založba Universal Music Group. Za naslovno fotografijo je tokrat poskrbel kanadski fotograf, filmski ustvarjalec in morski biolog Paula Nicklen, posnetek pa je nastal v Svalbardu na Norveškem. Album prinaša 12 novih skladb, od tega smo lahko trem prisluhnili že prej. “Dance of the Clairvoyants“, “Superblood Wolfmoon” ter “Quick Escape” so izšle kot singli. Seveda na tem albumu ni skladbe “You Can’t Deny Me” iz leta 2018, ki je nekako naznanila nastajanje novega albuma.

Prva na vrsti je skladba “Who ever said“, ki se začne z elektronskim vstopom. Zvok, ki je že ob izidu prvega singla poskrbel, da je med poslušalci zavreščalo. Takrat so marsikoga, vključno z mano, obdajali mešani občutki, in porodilo se je tudi vprašanje, kaj pa, če nam futuristični zvok ne bo všeč? A že v naslednjem trenutku sledi vklop kitare v »feršt«, ki napove, da bo še vse v redu. Plošček odpre razgiban instrumental, in tudi na Eddov močni raskavi vokal nismo dolgo čakali. V dobrih petih minutah skladba postreže z menjavami ritmov, tempa, razvijata se vokal in instrumental, skladba pa svoj vrhunec praktično doživi v samem zaključku (“satisfaction”). A ne povsem. Ni še čas. Pa vendar Pearl Jam že v prvi skladbi vse postavijo na svoje mesto, ter nam dajo vedeti, da še niso povedali vsega (“Whoever said it’s all been said”).

Naslednja skladba na albumu je “Superblood Wolfmoon“, ki je vsekakor bolj tradicionalno “jamovska” in se spogleduje s surovim garažnim zvokom, ki kar omami (“She was a stunner and I am stunned”). Vanjo nas tokrat uvedeta menjava činel in bobna. Po svoje tako preprosta, a glasna skladba, ki s svojim ritmom in igrivostjo poslušalca spravi v pogon. Tematsko se tokrat dotika nesrečne ljubezni, bolje bi bilo reči kar obsesije do nekdanje partnerke, ki pa zaradi svoje nalezljive energije deluje precej optimistično, čeprav ne prizanese niti z bolečim zaključkom, ki nas opomni, da je življenje prehitro minljivo (“This life I love is going way too fast”). Tej sledi “Dance of the Clairvoyants“, prvi single, s katerim je bend čez noč presenetil in dokončno utišal ugibanja o novem albumu. To je tista skladba, ki prinaša več pop elektro zvoka v obliki klaviatur, na katerih sicer blesti Boom Gaspar. Resnici na ljubo, ko je ta skladba ugledala luč sveta, me ni potegnila. Niti ob prvem niti ob drugem poslušanju, a se mi je vseeno usidrala v možgane in srce. Vsekakor so njena posebnost klaviature, ki zapolnijo prostor in ji dajo posebno globino. Je pa to tudi skladba, ki ponudi razgiban dialog med vokalom in kitaro. In bolj, kot jo poslušam, bolj se mi zdi eksistencialna. Besedilo je tako globoko filozofsko, večplastno in tematsko raznoliko. Giblje se vse od samorefleksije, kjer skuša razčistiti s preteklostjo in prihodnostjo. Dotakne se ljubezni, ki pa ni samo lepa, ampak pogostokrat tudi umazana in boleča. Za konec pa še primaže konkretno klofuto vase zagledani egocentrično naravnani družbi.

Z družbeno kritičnostjo nadaljuje tudi v skladbi “Quick Escape“, ki so jo mnogi poslušalci označili za najboljšo iz albuma. O politiki morda raje ne bi, čeprav je dobrodošlo, da se o njej pogosteje govori. Dejansko pa se tej tematiki ob poslušanju kateregakoli izmed albumov v diskografiji Pearl Jam preprosto ni mogoče izogniti. Bend nam tega organsko ne dopušča. Vsak njihov album namreč odraža duha aktualnega stanja in dogajanja, tako v Evropi kot tudi ZDA. In tokrat ni nič drugače. Postreže z večplastnim zvokom, udarnimi kitarami, mastno solažo, bobni kot, da se jim gre za življenje, jeznim vokalom in razgibano basovsko linijo se konkretno dotakne okoljevarstvene problematike in Trumpov negativnega vpliva na v bistvu vse, česar se dotakne. Pravzaprav v tej skladbi neposredno okrivijo Trupa za smrt našega planeta (“Crossed the border to Morocco, Kashmir to Marrakech. The lengths we had to go to then to find a place Trump hadn’t fucked up yet”). Konkretno pa gre za politično znanstveno – fantastično zgodbo, ki se konča z opustošeno Zemljo ter človeštvom, ki beži na Mars, da bi ponovno začelo življenje na drugem svetu. (“And here we are, the red planet, craters cross the skyline … “). Ideja, ki očitno zadnje čase glasbenike navdihuje še toliko bolj kot poprej.

Naslednja je precej bolj umirjena, nežna, nekoliko bolj melanholična skladba “Alright“, ki po globini besedila spominja na precej starejšo “I am mine“. V ospredju sta enakomeren ritem in bobnanje, ki ob enem spominjata na dežne kaplje ter srčni utrip. V bistvu samo bobnanje spominja na plemensko glasbo, ta pa je nekaj najbolj prvinskega in združujočega. Skladba je še toliko bolj pomenljiva saj je izšla ravno v času najhujše karantene. Ko smo bili pravzaprav vsi kot neko veliko pleme prisiljeni ostati v svojih domovih in z lastnimi mislimi (“It’s alright to be alone, to listen for a heartbeat, it’s your own”). Tudi besedilo je precej bolj filozofsko in osebno. Je skladba, ki nas sooči s samimi s sabo, z lastnimi strahovi, frustracijami in pa tudi dvomi. Vsa to je v redu. Zato se mi zdi, da je prišla kot naročena, ob pravem času.

In že smo na polovici albuma. V drugo polovico nas uvede nekoliko bolj razgibana, a še vedno umirjena skladba “Seven O’Clock“. Čeprav umirjena, pa v bistvu nosi zelo globoko sporočilo in nas poziva, da postanemo proaktivni. Kot, da bi slutili, da so pred nami časi sprememb, ko bodo na kocko postavljeni vsi lastni dosežki, pa še toliko bolj globalna ekološka vprašanja kot tudi vprašanja človekovih pravic. Pravzaprav je to skladba, ki nas opozarja, kaj vse lahko izgubimo, če bomo (p)ostali apatični, če bomo zgolj tihi in nemi opazovalci (“For this is no time for depression or self-indulgent hesitance. This fucked up situation calls for all hands, hands on deck. /… / Freedom is as freedom does and freedom is a verb. They giveth and they taketh and you fight to keep that what you’ve earned. /…/ Much to be done …”). V melodiji slišim delček skladbe “Ordinary World” kultne angleške new wave, synth pop zasedbe Duran Duran. Morda je vse skupaj zgolj naključje, saj, če rečem v grobem tudi slednja govori o izgubi, novi resničnosti in preživetju. Dovolj umirjenosti za nekaj časa. “Never Destination” je energična, nekoliko bolj agresivna skladba, ki je po besedah mnogih posvečena pokojnemu Tomu Pettyju. Čeprav sprva ne tako očitna pa harmonija, sploh v zadnjega dela skladbe, sovpada s Pettyjevo skladbo »Listen to her heart«. Nanjo se navezuje tudi del besedila. Ob enem je v njej mogoče čutiti še vpliv surf rocka, žanra, ki je Edu izjemno blizu. Meni najbližje iz tega albuma pa je Tale. “Take the Long Way”, pod katero je v celoti podpisan Matt Cameron. Ja, taisti Matt Cameron, čigar bobnanje lahko občudujemo na vseh studijskih albumih Soundgardnov. Zato ne preseneča, da tudi sam zvok malce spominja nanje. Je težji, bolj surov, že kar malce metalski. To je, poleg seveda izjemnega Chrisa, glavna zvokovna razlika med omenjenima bendoma. Med tem, ko so se Pearl Jam zgledovali predvsem po starih rockerjih, pa so na Soundgarden bistveno bolj vplivali stari metalci. Protiutež v tej skladbi prinaša nežen, večplasten ženski vokal katerega je posnela Meagan Grandall (Lemolo). To pa je tudi povezava z naslednjo, zelo nežno, zasanjano skladbo “Buckle Up“. A naj vas to nikar ne zavede. Nežni instrumenti in Edov vokal so močan kontrast besedilu, ki pravzaprav govori o smrti in umiranja (“I got blood, blood on my hands. The stain of, of a human.”). Še bolj umirjena je skladba “Comes Then Goes“, ki je instrumentalno okrnjena do golega. Pred nami sta zgolj Eddie Vedder in njegova kitara. In izjemno čutno besedilo, polno bolečine, kar se čuti tudi v samem vokalu. Komu je ta skladba namenjena, najbrž ni treba razlagati. (“High or low, where’d you go. Are you stuck in the middle, a spectral invisible ghost? I’m here juxtaposed like images of angels in the snow. Our courage melts away, it comes then goes. Where you been, can I find a glimpse of my friend? Don’t know where or when one of us left the other behind.”)

Počasi se bližamo koncu našega glasbenega popotovanja. Ne vem zakaj, a nekaj na tej skladbi me spomni na Aleksandra Mežka in njegovo zimzeleno »Julija objokana«. “Retrograde” je tista skladba za katero je bil posnet videospot s tarot kartami, v katerem se pojavi tudi Greta Thunberg. Besedilo je tokrat konkretno usmerjeno v širjenje zavesti o podnebnih spremembah, kar podkrepijo s sami instrumenti; zvokom dežja in kitrov iz globin morja. In smo prišli do konca albuma. Gigaton se zaključi s skladbo “River Cross” na kateri lahko slišimo tako orgle iz leta 1850, kot tudi kalimbo. Album tako zaključi v družbeno kritični maniri z jasnim pozivom k uporu. Čeprav nekoliko bolj otožna skladba ob kateri se najprej zazdi, da prinaša vse drugo kot upanje (“Always thought I’d cross that river, the other side distant now. As I got close it turned and widened horizon now, fading out.”) pa je njen zaključek jasen in glasen: “Share the light, Won’t hold us down!”

Pearl Jam so nedvomno nazaj! Pa saj v resnici niso nikoli nikamor odšli. So si pa vzeli ves potrebni čas za ustvarjanje, kar je dobro. Gigaton je vsekakor dosegel in presegel vsa(j) moja pričakovanja. Gre za izjemno kvalitetno sproduciran album, na katerem ni prostora za napake. Vsak najmanjši detajl je premišljeno izbran. Je tudi album, na katerem se srečajo različni svetovi. Je zmes starega in novega; Ten in Lightning Bolt, ter vsega vmes. Je album, ki od poslušalca zahteva večkratno poslušanje. Znova in znova. Če kaj, je to ena izmed skupin, ki ne glede na vse ostaja zvesta svojemu prepoznavnemu zvoku, ki je ob enem odmik od grungea, po drugi strani pa prilagodljivo kljubuje času in ohranja stik s prvotnim gibanjem. Na njem je mogoče čutiti vpliv različnih še živečih pa tudi pokojnih glasbenikov in skupin, med njimi tudi Soundgarden in Chrisa Cornella, ki mu je posredno posvečenih več skladb na albumu. Kar mu daje še dodatno težo. Ni pa zgolj epitaf. Bend tudi tokrat ostaja zvest svoji družbeno – kritični poklicanosti. Kliče nas h kolektivni zavesti, odgovornosti. Čeprav je glasba na trenutke tudi črnogleda, pa je rdeča nit celotnega albuma – upanje. Navkljub položaju v katerem smo se znašli kot družba, je še čas, da se iz njega tudi rešimo. Lepšega sporočila si v tem času preprosto ne bi mogla zamisliti.

Rečem lahko, da so Pearl Jam izdali točno to, kar smo pričakovali. Še en kakovosten izdelek s težo, ki je navkljub eksperimentalnosti še vedno zvokovno prepoznavno »pearl jamovski«. Lightning Bolt (2013) je tako dobil dostojnega naslednika. A sama še vedno čakam dan, ko bodo izdali album, s katerim bodo presegli same sebe. Čakam na album, ki bo tako nepopoln, brutalno iskren, direkten, surov, poln pristnih čustev, obupa, bolečine, jeze, ljubezni in upanja, kot je bil Ten.

OCENA: 8/10