Nazaj v prihodnost s P.O.D. in Alien Ant Farm oz. kako danes zvenijo 90´ta
V torek, 12. novembra, se je zgodilo nekaj pričakovano nepričakovanega. V duhu nastopajočih bi že skoraj lahko govorili o čudežu. V ljubljanskem Kinu Šiška sta se ustavila dva, svoj čas ogromna benda, ki sta marsikomu od nas krajšala srednješolske dni. Govorim seveda o AAF (Alien Ant Farm) in P.O.D. (Payable on Death). Slednja sta ob boku alternativnih bendov kot so Korn, Limp Bizkit, Papa Roach, Crazy Town, pozabiti pa ne smem niti na Linkin Park, v devetdesetih in ob prehodu milenija soustvarjala in širila žanr, ki se je povsod po svetu prijel pod imenom »nu metal«. Žanr, ki v grobem združuje elemente metala in rapa.
Seveda sta se ta dva svetova srečala že mnogo prej. Krstni kamen pa je postavilo sodelovanje dveh popolnoma različnih glasbenikov. Run DMC in Aerosmiht so si dovolili nekaj, kar je osupnilo mnoge in v glasbenem svetu še danes predstavlja posebno prelomnico. Zakon vzroka in posledice je tako pripeljal do mnogih podobnih sodelovanj, razvoja novih žanrov ter mnogih novih bendov, med katerimi so tudi AAF in P.O.D.
Kolega mi je še minute pred začetkom koncerta ves navdušen pripovedoval, kako si je P.O.D. od nekdaj želel slišati v živo. In kako prepričan je bil, da tega ne bo nikoli doživel. Zato pazite kaj si želite, morda se izpolni …
V resnici pa do trenutka, ko so se varnostniki začeli zbirati na stopnišču, in so tisti najbolj neučakani obiskovalci začeli živčno pogledovali na uro, tudi sama še nisem povsem verjela živo zelenim napisom, ki so »tolkli« iz plakata.
Dead Girls Academy prijetno presenetili
Malo po sedmi uri so nas varnostniki počasi le začeli spuščati proti veliki dvorani v prvem nadstropju. Koncert takrat še ni bil razprodan, me pa veseli, da so se organizatorji naposled odločili dogajanje premakniti v veliko dvorano, kjer je za prijetno božanje ušes tokrat poskrbela triperesna deteljica ameriškega metala.
Priznam, da sama nisem najbolj domača v metalcoreu in tem kar nas je čakalo kot ogrevalna točka. Pa vendar sem se odločila, da fantom dam priložnost in prisluhnem njihovemu setu.
Kot pred skupina so nastopili Dead girls academy, četverica fantov, ki prihaja iz Los Angelesa. Bend uradno obstaja od leta 2017, leto kasneje pa so izdali svoj prvenec Alchemy, zato ne preseneča, da smo v dobre pol ure slišali skladbe iz omenjenega albuma. Temu je sledilo še nekaj priredb, med katerimi se je znašla tudi skladba Girls, girls, gilrs še enih Američanov – Mötley Crüe. Čeprav vztrajam pri tem, da Dead girls academy ne izvajajo ravno glasbe za moja ušesa, pa moram priznati, da so me navdušili njihova energija, teatralnost in tehnično dodelan nastop. Fantje so se vsekakor potrudili in dali vse od sebe, pa čeprav so nastopili pred precej prazno dvorano.
Kaj imajo skupnega mravlje in Michael Jackson?
Naslednji na vrsti, da zavzamejo oder, so bili Alien Ant Farm. Bend, ki je najbolj poznan po svoji priredbi Jacksonove Smooth Criminal. V bistvu jim s tem delamo krivico, ker imajo v opusu lepo število dobrih lastnih skladb. In slednjim smo lahko prisluhnili tudi v Ljubljani. Ker si nekako ne predstavljam kako bi sicer zgledal enourni koncert.
Bend, ki prihaja iz Riversidea v Kaliforniji me na začetku ni povsem prepričal. Na oder so vokalist Dryden Mitchell, kitarist Terry Corso, basist Tim Peugh in bobnar Mike Cosgrove prišli precej zadržano, skoraj sramežljivo. Česar od benda, ki slovi po svoji komičnosti in eksplozivnosti ne bi pričakovala. Tudi zato, ker so koncert odprli s skladbo Courage, ki je že sama po sebi precej energična. Razumem pa tudi, da je za njimi dolga in naporna pot, in je težko dati večer za večerom vse od sebe. Terry se je nato precej hitro razživel, po prvem večjem aplavzu pa so temu sledili tudi preostali člani.
In energijo na odru je dopolnjevala tudi močna in razgibana setlista. Bad morning, Forgive and Forget, Movies, Wish so bile skladbe katerim smo lahko prisluhnili pred prvim večjim hitom. To je These Days, skladba, ki je v hipu obkrožila svet. Spot zanjo je bil posnet na strehi zgradbe Hollywood Masonic Tempel, kar samo po sebi ni nič posebnega. Posebna je zato, ker se je bend nenapovedano znašel na podelitvi nagrad BET, česar pa jim kolegi glasbeniki niso preveč zamerili. Tej je sledila še ena od bolj znanih skladb Attitude, nekoliko bolj umirjena skladba v lationameriških ritmih. Prišel pa je tudi čas za malce resnosti. Naslednjo skladbo, ki jo še vedno spremljajo trši ritmi, nosi pa pomenljiv naslov Goodbye, je Dryden poklonil vsem pokojnim, med njimi tudi Chesterju Benningtonu. In prišli smo h koncu. Kdor je čakal jo je tudi dočakal, Smooth Criminal v živo iz Kina Šiške. Do te skladbe se je bend že dodobra ogrel in povsem zavzel oder. Sploh Terry in Tim sta pokazala, da sta navkljub letom še vedno v odlični formi in zmoreta poleg skokov še kakšen bolj zahteven plesni gib.
Trenutek nostalgije s P.O.D.
Med pavzo, ki je sledila, se je zamenjalo tudi ozadje. Veliko glavo mravlje je prekril plakat sončnega zahoda in metuljev, naslovnica zadnjega albuma Circles, ki so ga P.O.D. izdali lansko jesen. Celotna ideja albuma je precej poetična, saj za bend predstavlja »nov začetek ali pa lep konec«. P.O.D. še vedno vedno veljajo za enega največjih krščanskih metal bendov, kar se odraža že v samem imenu. Besedila še po vseh letih nosijo globoko ukoreninjeno sporočilnost upanja, vere, ljubezni. Če je bend v svojih mladih letih opozarjal predvsem na težave s katerimi se soočajo mladi, so besedila z leti dobila po eni strani še bolj mogočno družbeno kritično noto, po drugi pa so postala bolj osebna.
Kakorkoli že, večer so začeli s skladbo iz aktualnega albuma in publiko takoj osvojili s skladbo Listening for the silence. Za razliko od svojih predhodnikov so oder zavzeli že s prvim tonom, in energija na njem ni popuščala do zadnjega. Bobnar Wuv Bernardo, basist Traa Daniels in kitarist Marcos Curiel so se v vseh teh letih malce postarali, malce osiveli, največji šok pa je predstavljal vokalist Sonny Sandoval, ki je vmes ostal brez svojih značilnih dredov. Poleg nadvse nalezljive energije me je pri bendu pritegnila tudi njihova skromnost. Govorimo namreč o bendu, ki je svoj čas presegal velikosti epskih razsežnosti. In med tem, ko so nekateri podlegli vplivu slave, ter pozabili na poslušalce, so P.O.D. obdržali prav to; svojo skromnost, hvaležnost in zavedanje, da brez tako zveste publike ne bi bili kjer so.
Postregli so z mešanim repertoarjem, ki je obsegal tako skladbe iz prvih albumov kot tudi aktualni material. Po Set it Off je sledil prvi večji hit ob katerem je publika ponorela. Boom je sicer skladba, katere besedilo govori o tem kako so kot garažni band iz San Dieag postali svetovno popularni. Gre za eno tistih skladb, ki dejansko ne vsebuje verske tematike, pravzaprav se od te tematike najbolj očitno odmaknejo ravno na zadnji plošči. Po Boom so sledile še skladbe iz novega albuma Panic Attack, Soundboy Killa, Rockin’ With the Best, Always Southern California, in Circles. Potem pa smo prišli do himne neke generacije. Pri temačni Youth of the Nation se je spremenilo celotno ozračje v dvorani. Temu je seveda botrovala tudi tematika skladbe, ki se dotika pomanjkanja starševske ljubezni in do kakšnih usodnih posledic lahko le-ta pripelje. Z vprašanjem anksioznosti, depresije ter turbulentnih medosebnih odnosov se ukvarja skladba Will You, ena izmed najbolj popularnih skladb pa je tudi Alive, katero je Sonny posvetil svoji hčerki. Sploh pri slednji je publika prepevala še po tem, ko je bend že uradno zaključil s skladbo, kar je vodilo v res prelep skoraj a cappella moment. Predzadnja skladba na seznamu je bila Satellite, katere tematika bolj nazorno z samim naslovom že ne bi mogla biti opisana. Večer pa smo zaključili še z eno starejšo skladbo. On Fire se nahaja na osmem studijskem albumu, in se tako kot njena predhodnica, ukvarja z vprašanjem vere, Boga, zakramenta evharistije in očiščenjem.
P.O.D. pač veljajo za enega najvidnejših predstavnikov krščanskega metala. Njihove skladbe so polne svetopisemskih simbolov in tematika s katero se ukvarjajo je predvsem verske narave. Vendar to na poslušalce, ne glede na njihovo versko prepričanje, ni imelo vpliva. Čar glasbe je tudi v tem, da dopušča odprto interpretacijo posamezniku. Čeprav zvok v dvorani ni bil med najboljšimi, pa to brez problema oprostimo že samo zaradi dejstva, da je nekomu v našo preljubo Ljubljano uspelo pripeljati tako velik bend kot so P.O.D. Sam koncert ni bil razprodan, a je kljub temu privabil lepo število poslušalcev mladih po letih kot tudi tistih mladih po srcu. Glede na vse lahko rečem, da je bil to eden boljših koncertov letošnjega leta. In vse kar si želimo v prihodnje zlahka opišem samo z dvema besedama: Več takih!
Foto in tekst: Mateja Gašperin